Ob 50. obletnici smrti celjskega pesnika, pisatelja, dramatika, učitelja in kulturnega delavca
22. avgusta 2026 mineva petdeset let, odkar je v Celju umrl Fran Roš. Pol stoletja je dolga doba, vendar njegovo ime v mestu, s katerim je bil tako tesno povezan, še vedno ni zgolj ime iz literarne zgodovine. Živi v imenu osnovne šole, tradicionalnih Roševih dnevih, spominih, raziskovalnih nalogah, knjigah in predvsem med mladimi, ki še danes pišejo, berejo in ustvarjajo.
Fran Roš se je rodil 14. januarja 1898 v Kranju, v nekdanji Rožni ulici, očetu, pisarniškemu uradniku Francu, in materi Katarini, rojeni Puhar. Družina se je, ko je bil star tri leta, preselila v Celje, kjer so stanovali v hiši na Linhartovi ulici 6.
Od leta 1904 do leta 1909 obiskoval okoliško deško ljudsko šolo. Bil je med najboljšimi učenci vpisan v zlato knjigo. Leta 1909 je bil vpisan v slovensko nižjo gimnazijo na današnjem Muzejskem trgu, jeseni leta 1913 pa je postal dijak petega razreda nemške gimnazije (danes na Slomškovem trgu), kjer je decembra 1916 je maturiral.
Prav Celje je postalo prostor njegovega odraščanja, izobraževanja, ustvarjanja ter poznejšega učiteljskega in kulturnega delovanja. Celje je bilo tedaj mesto izrazitega narodnostnega nasprotja med slovenskim in nemškim okoljem. Mladi slovenski izobraženci so se zavedali pomena jezika, kulture in narodnostne pripadnosti, kar je bila za generacijo, ki je odraščala v zadnjih letih Avstro-Ogrske, pomembna življenjska izkušnja.
Savinja – začetek literarne poti
Fran Roš je bil kot dijak del kroga mladih celjskih gimnazijcev, ki jih je povezoval literarni krožek Kondor. Ključno vlogo pri njegovem nastanku je imel Rudolf Maister, ki je v Celje prišel 1. novembra 1913 kot častnik črnovojniške enote. Maister se je kmalu vključil v slovensko kulturno življenje mesta in navezal stike z naprednimi celjskimi gimnazijci.
Maister mladim ni bil samo vojaški častnik. Bil jim je pesniški vzornik, mentor, prijatelj in uredniški sodelavec. Pod njegovim vplivom je nastal tajni dijaški literarni klub Kondor, dijaki Stanko Pečar, Srečko Puncer, Fran Roš, Arkadij Videmšek in Davorin Ravljen pa so začeli izdajati literarni list Savinja. V njem so objavljali svoje literarne poskuse in s pisanjem krepili slovensko narodno zavest.
Savinja je izšla v petih številkah, zadnja konec junija 1914. Nato je izbruh prve svetovne vojne prekinil njeno izhajanje in nasilno posegel v življenje mlade generacije celjskih gimnazijcev. Ohranjenih vseh pet številk je danes dragocena kulturna in zgodovinska dediščina; hranijo jih različne zbirke, med njimi tudi Osrednja knjižnica Celje.
V tem krogu je začel svojo literarno pot tudi Fran Roš. V Savinji je objavljal pod psevdonimom Svobodin Semenov. Njegova poezija je izstopala skupaj s poezijo Srečka Puncerja; raziskovalci tega obdobja posebej poudarjajo kakovost njunih prispevkov.
To ni bilo zgolj nedolžno dijaško literarno druženje. Mladi avtorji so pisali v času, ko je imela narodnostna pripadnost tudi izrazito politično težo. Roševa besedila so bila protiavstrijsko usmerjena, zato je že kot mladenič prišel v navzkriž z oblastmi. Njegova literarna pot se je tako začela v okolju, v katerem je bila slovenska beseda hkrati umetniški izraz in znamenje narodnostne pripadnosti.
Zgodba Savinje je pomembna tudi zato, ker predstavlja začetek poti generacije, ki jo je prva svetovna vojna nenadoma iztrgala iz dijaškega sveta. Mladi so morali iz šolskih klopi stopiti v obdobje vojne in velikih političnih sprememb.
Prav zato je mogoče Savinjо razumeti kot simbol mladosti neke generacije: kot prostor, kjer so mladi najprej sanjali, pisali in razmišljali o slovenski besedi, nato pa so se morali soočiti z vojno in njenimi posledicami.
Tudi Maister je moral Celje zapustiti. 7. decembra 1914 je bil premeščen v Maribor. Njegov vpliv na mlade celjske gimnazijce pa je ostal trajen. Kasneje se je z nekaterimi ponovno srečal v času bojev za severno mejo.
Danes na povezavo med Maistrom, Kondorjem in celjskimi gimnazijci spominja tudi spominska plošča na stavbi I. gimnazije v Celju. Zgodba o tem krogu mladih je tako še vedno del mestnega spomina. Pred dvema letoma sta jo v delu Ko je Maister zaplul po Savinji na sodoben način poustvarila avtor besedila Urh Ferlež in ilustratorka Lucija Karničar. Knjiga je izšla leta 2024 v sozaložništvu Osrednje knjižnice Celje in I. gimnazije v Celju. V njej sta skozi besedo in podobo približala mladim bralcem čas Maistrovega bivanja v Celju, literarni krožek Kondor, Savinjо in zgodbe celjskih gimnazijcev tik pred izbruhom prve svetovne vojne.
Med 1. svetovno vojno in kulturno življenje Celja med obema vojnama
Fran Roš je maturiral leta 1916 oziroma v času prve svetovne vojne, kmalu zatem pa je bil vpoklican v vojsko. Po vojni je odšel kot prostovoljec v boj za severno mejo. Vojna je zaznamovala njegovo generacijo in tudi njegovo poznejše pisanje.
Po vojni je sprva začel študirati pravo v Zagrebu, vendar je po dveh semestrih ugotovil, da ga bolj privlači delo z mladimi. Odločil se je za učiteljski poklic in leta 1919 v Ljubljani opravil dopolnilno učiteljsko maturo. Najprej je učil v Preboldu, od leta 1925 pa je bil povezan s Celjem.
Učiteljstvo je pomembno zaznamovalo njegovo življenje. Roš ni bil samo književnik, ki je pisal za otroke in mladino, temveč tudi pedagog, ki je vsakodnevno prihajal v stik z mladimi. Prav zato je poznejša tradicija Roševih dni tako smiselna: njegovo ime je povezano z mladimi ustvarjalci zato, ker je bilo njegovo lastno življenje tesno povezano z vzgojo, izobraževanjem in literaturo.
Med obema svetovnima vojnama je Fran Roš postal eden dejavnejših soustvarjalcev kulturnega življenja v Celju. Ni ostajal zgolj pri pisanju in pedagoškem delu, temveč se je dejavno vključeval v kulturne pobude in prizadevanja, da bi Celje postalo pomembno središče slovenskega kulturnega življenja. Posebej velja izpostaviti, da je bil pobudnik Celjskega kulturnega tedna v letih 1938 do 1940.
Pisatelj, pesnik in dramatik – vojna izkušnja in izgnanstvo
Druga svetovna vojna je v Roševo življenje zarezala na nov način. Zaradi svojih političnih stališč je bil skupaj z družino izgnan v Srbijo. Izkušnja izgnanstva je postala pomemben del njegovega poznejšega literarnega in dokumentarnega ustvarjanja. Iz tega obdobja izhajajo Pesmi iz ječe in pregnanstva, njegovo pomembno pričevanjsko delo Slovenski izgnanci v Srbiji 1941–1945 pa je širši zapis izkušnje slovenskih izgnancev.
Rošev literarni opus je obsežen in raznolik. Pisal je poezijo, prozo, mladinska dela, dramatiko in publicistiko. Njegova bibliografija je zelo obsežna, pri čemer je sodeloval v številnih časopisih in revijah.
Med njegovimi pomembnejšimi pesniškimi deli so Gosposvetski sen, Pesmi iz ječe in pregnanstva, Ljubil sem te, življenje in Čarovnije. Z Ristom Savinom je sodeloval pri opernem delu Gosposvetski sen.
Med proznimi deli izstopajo Zvesta četa iz leta 1933 ter Korporal Huš in druge zgodbe. Pomembno dokumentarno delo je Slovenski izgnanci v Srbiji 1941–1945, ki je nastalo na podlagi izkušnje vojnega izgnanstva in pričevanj.
Posebno pomemben je njegov opus za otroke. Med znanimi deli so Medvedek Rjavček, Juretovo potovanje in še kaj, Dija, Letalec Nejček, Vid Nikdarsit in Tinca brez mezinca. Za otroke je pisal tudi dramska dela, med njimi Mokrodolci in Desetnica Alenčica.
Njegova dela razkrivajo človeka, ki ga zanimajo dobrota, človekovo dostojanstvo, narodna zavest, življenjske preizkušnje in svet otroške domišljije. Prav preplet teh tem je eden od razlogov, zakaj je Roš ostal pomemben tudi zunaj strogo literarnozgodovinskega konteksta.
Pomembno je poudariti tudi Roševo poznejše prizadevanje za ohranjanje spomina na ljudi iz njegove mladosti. Med njegovimi publicističnimi deli je tudi Srečko Puncer – njegovo življenje, delo in boj iz leta 1972.
To delo je še posebej zanimivo v kontekstu Savinje in Kondorja. Puncer ni bil samo Rošev mladostni sopotnik, ampak del iste generacije, ki jo je zaznamoval Rudolf Maister in ki je v letih pred prvo svetovno vojno doživljala slovensko narodnostno vprašanje kot pomemben del svojega življenja.
Roš je tako pozneje postal tudi eden od tistih, ki so pomagali ohraniti spomin na generacijo, iz katere je izšel sam.
Šola, ki nosi njegovo ime
Posebno mesto v ohranjanju Roševe dediščine ima danes Osnovna šola Frana Roša v Celju.
Šola je bila v Novi vasi ustanovljena leta 1979, ime Frana Roša pa je dobila po predlogu članov Roševega krožka. Leta 1980 je bila po njem uradno poimenovana nova osnovna šola.
Poimenovanje je simbolično in vsebinsko zelo primerno. Fran Roš je bil učitelj in človek, ki mu je bilo delo z mladimi pomembno vse življenje. Šola, ki nosi njegovo ime, zato ni samo spominsko znamenje, ampak nadaljevanje ene njegovih najpomembnejših življenjskih dejavnosti.
Še posebej dragoceno je, da so na šoli že desetletja raziskovali Roševo življenje in delo. Med letoma 1986 in 1997 so učenci pod mentorstvom Ljudmile Conradi pripravili številne raziskovalne naloge, posvečene njegovemu življenju, poeziji, prozi, dramatiki, korespondenci in zapuščini. Šola je kot rezultat tega dela izdala tudi zbirki Ljubil sem te, življenje in Čarovnije.
Tako je šola postala pomemben center raziskovanja in ohranjanja Roševe dediščine.
Roševi dnevi – literatura, ki jo pišejo mladi
Leta 1986, deset let po Roševi smrti, so bili prvič organizirani Roševi dnevi. Začeli so se kot srečanje mladih literarnih ustvarjalcev v spomin na prijatelja otrok, učitelja in literata Frana Roša. Prvo srečanje je bilo povezano s krajevno skupnostjo Nova vas in takratno celodnevno osnovno šolo Frana Roša.
Iz prvotnega krajevnega srečanja je zrasla tradicionalna prireditev, ki je postopoma dobila širši, nato pa državni značaj. Namen Roševih dni ostaja povezan z bistvom Roševega življenja: mlade spodbujati k pisanju, branju, ustvarjanju in spoznavanju moči slovenske besede.
Leta 2026 so potekali so v organizaciji območne izpostave JSKD s partnerji že 39. Roševi dnevi. Srečanje je namenjeno mladim, ki pišejo v slovenščini, v okviru zaključka natečaja pa so med drugim v Osrednji knjižnici Celje odprli tudi razstavo najboljših literarnih glasil osnovnošolcev in srednješolcev.
