Pilonova in Ruštjeva pekarna sta bili po drugi svetovni vojni skupaj s številnimi drugimi pekarnami na območju Ajdovščine nacionalizirani, njuno upravljanje pa je postopoma prevzelo podjetje Mlinotest. Zaradi pomanjkanja prostora sta bili v letih 1963 in 1964 združeni v enoten proizvodni obrat. Ker sta stali v neposredni bližini, so porušili steno med objektoma in tako pridobili prostor za dve delavnici ter dve peči v skupni pekarni. Po združitvi je obrat dobil ime Parna pekarna Ajdovščina.
Parna peč v nekdanji Pilonovi pekarni je bila pozneje ob gradnji Galerije Pilon uničena. V prostorih nekdanje Pilonove pekarne so pripravljali in gnetli testo ter ga pustili vzhajati, medtem ko so ga v Ruštjevi pekarni oblikovali in pekli v tamkajšnji parni peči.
Po pripovedovanju nekdanjih pekov je bilo delo v pekarni fizično zahtevno in naporno, vendar so ga opravljali z veseljem. Kljub zgodnjemu vstajanju in številnim delovnim obveznostim jim delo ni predstavljalo prevelikega bremena. Med sodelavci so vladali dobri medsebojni odnosi, zato na skupna leta v pekarni še danes ohranjajo lepe in prijetne spomine.
Delo je bilo natančno razdeljeno med posamezne delavce. Nekateri so skrbeli za mešanje sestavin in pripravo testa, drugi za njegovo oblikovanje, tretji pa za peko kruha in drugih pekovskih izdelkov. V kolektiv so lepo sprejeli tudi vajence. Ob prihodu so jih pogosto preizkusili z »vajeniškim izpitom«, ki se je vedno končal v smehu. Eden od sogovornikov se spominja, da so ga kot vajenca poslali v Vipavo po vrečo »švelta«. Ker ni vedel, kaj ta beseda pomeni, je odšel v Vipavo in tam povpraševal po šveltu. Šele pozneje je izvedel, da gre za pekovski žargonski izraz za paro. Takšne potegavščine so prispevale k sproščenemu vzdušju ter utrjevale prijateljske odnose med sodelavci.
Količina kruha, ki so ga spekli, je bila odvisna od povpraševanja. Dnevno so pripravili približno 1.000 kilogramov kruha, ob sobotah in pred prazniki pa še ogromno več. Poleg kruha so pekli tudi pletenke, torte, različne slaščice, rogljičke, kremne rezine (paštakreme) in rožičeve štruklje.
Posebno zanimivost predstavlja podatek, da so ajdovski peki pekli tudi za takratnega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza – Tita. Ob njegovih obiskih Ajdovščine so zanj pripravili posebne žemljice, ki so jih pošiljali tudi na Brione. Za peke je bilo to veliko priznanje, čast in ponos.
Kruh so pekli po t. i. italijanskem postopku, pri katerem je neposredno zamešano testo takoj prešlo v nadaljnjo obdelavo. Na Štajerskem pa je prevladoval drugačen način priprave: testo so najprej pustili vzhajati, da so začele delovati kvasovke, šele nato so ga oblikovali in pekli. V Parni pekarni Ajdovščina je zaradi uporabe pare kruh dobil značilen sijaj. Peki so radi povedali, da so bile »štruce kot lakirane«. Para, ki so jo dovajali v peč, je poskrbela za hrustljavo, zlato rumeno skorjo, hkrati pa je zaradi kroženja toplega in vlažnega zraka kruh ostal mehkejši in bolj rahel.
Veliko pozornosti so namenjali tudi higieni. Vsak delovni dan so se morali pred začetkom dela stuširati. Na to se navezuje še ena anekdota nekdanjega vajenca, ki je pri petnajstih letih začel opravljati vajeništvo v Parni pekarni Ajdovščina. Spominja se svojega prvega delovnega dne, ko se je moral skupaj z odraslimi sodelavci stuširati pred začetkom izmene. Sprva mu je bilo zelo neprijetno, vendar se je tega sčasoma navadil. Danes se z nasmehom spominja, da je bila takrat higiena v pekarni po njegovem mnenju na višji ravni, kot je marsikje danes.
Sčasoma je proizvodnja kruha nenehno naraščala, obstoječi prostori pa so postajali pretesni. Ajdovščina se je širila, razvijala in industrializirala, nastajale so nove tovarne ter delavske menze, ki so potrebovale vse več kruha. Zato se je porodila zamisel o gradnji nove pekarne na območju, kjer danes stoji podjetje Mlinotest s svojimi prepoznavnimi silosi. Leta 1974 so proizvodnjo preselili v nove prostore, kjer so se peki srečali z drugačno, sodobnejšo tehnologijo. Ročno delo je skoraj povsem nadomestila avtomatizacija. Tehtanje sestavin, vzhajalne komore in tekoči trakovi so omogočili neprekinjen proizvodni proces. Pek je testo prijel le na začetku, ko ga je zamesil, in na koncu, ko je iz peči vzel pečen kruh. Vmes je večino dela opravila tehnologija.
Nekdanji peki poudarjajo, da je industrializacija prinesla številne prednosti: večjo proizvodnjo, lažje delo in boljšo oskrbo prebivalstva s kruhom. Hkrati pa menijo, da se je z avtomatizacijo izgubil del neposrednega stika med pekom in kruhom.
»Če pek s svojimi rokami naredi štruco, ji da svojo energijo. Danes peki testa pogosto sploh ne primejo več v roke, zato kruh nima več tistega pravega okusa. Kruh moraš začutiti in mu dati nekaj sebe. Takrat se je peklo s solzami, ljubeznijo in spoštovanjem,« pripoveduje eden od nekdanjih pekov Parne pekarne Ajdovščina.
Kruh je ena temeljnih dobrin naše civilizacije, vendar se danes do njega pogosto vedemo vse manj spoštljivo. V preteklosti je bil beli kruh simbol blaginje in je predstavljal dragoceno dobrino, danes pa ga prepogosto zavržemo ali pustimo, da splesni. Premalo se zavedamo, koliko truda, odrekanja in neprespanih noči je bilo potrebnih, da je družina lahko vsak dan sedla za mizo in si odlomila kos kruha. Prav zato bi morali kruh in hrano nasploh bolj spoštovati ter ohranjati zavedanje o njuni resnični vrednosti. Kruh ni le živilo, temveč simbol dela, dostojanstva, tradicije in življenja. Naj zaključimo z dobrim starim pregovorom, ki v sebi nosi spoštovanje do te dragocene dobrine:
»Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga.«
