Mestni park se je v 150 letih obstoja pogosto spreminjal, njegova površina pa se je skrčila na tretjino prvotne velikosti. Pobočje nad parkom je zarasel gozd, sprehajalne poti z razgledišči in počivališči so izginile, ogrožajo ga nesanirani plazovi, od mesta ga loči prometna cesta, ob vznožju hriba pa je rasla športna dvorana s spremljajočimi objekti. Kljub temu park ohranja vedno močnejša zavest meščanov o pomenu »zelenih pljuč« za mestno okolje in potrebi po večji skrbi za ogroženo naravno dediščino.
Leta 2000 sta Tatjana Kač, bibliotekarka Domoznanskega oddelka Osrednje knjižnice Celje, in Alenka Kolšek, strokovnjakinja za krajinsko arhitekturo na Zavodu za naravno in kulturno dediščino Celje, pripravili razstavo Celjski mestni park nekoč in danes, da bi izboljšali komunikacijo med stroko, oblastmi in javnostjo. Gradivo sta zbrali iz zbirk knjižnice in Zgodovinskega arhiva Celje, posamezniki so prispevali številne fotografije in dokumente. Največ fotografij je odstopila Nada Jelovšek, hči vrtnarja Martina Jelovška, ki je med vojnama zgledno skrbel za park.
19. stoletje je prineslo nov družbeni sloj premožnega meščanstva, ki se je po padcu mestnih obzidij obrnilo k naravi. Pod vplivom razsvetljenske ideje »nazaj k naravi« so mesta urejala promenadne povezave s pokrajino. Tudi Celje je ob spodbudi industrijskega kapitala, železnice in trgovine začelo urejati parkovne nasade: smrekov gozdič na Jožefovem hribu, Mala Glazija (prvi celjski park, 1828), park ob gledališču in zelene površine med cerkvijo sv. Maksimilijana in sv. Duhom.
Poplavno ravnico pod Miklavškim hribom so imenovali Savinjski travnik. Po letu 1856 je Ivan Orešnik zasadil dvojni drevored divjih kostanjev ob rečnem bregu – osnovo bodočega parka. Leta 1871 je župan Neckermann ustanovil nemško olepševalno društvo, ki je urejalo poti, cvetlične grede in drevje, postavilo prvo kavarno v švicarskem stilu. Pivovarnar Karel Mathes je imel največ zaslug do leta 1890: zgradil je Gozdno restavracijo s kegljiščem in park povečal z nakupom zemljišč. Leta 1892 so še povečali zahodno od restavracije, leta 1896 pa je park prešel pod občino Celje–mesto.
Park je uresničeval meščanski ideal zdravja in blaginje, hkrati negoval hrepenenje po osami. Urejen je bil tako, da so s kultiviranih površin v »neokrnjeno naravo« vodile ozke stezice. Zbirka drevja in grmovnic je naraščala, izbor pa je bil eksotičen. Po izgradnji brvi od Stare grofije v park (1870. leta) so postavili vremensko hišico, glasbeni paviljon (1891, ob obisku Franca Jožefa), vodni bazen z vodometom (1909), rastlinjak, alpinetum in travnato teniško igrišče.
Park je bil zbirališče vseh generacij: v paviljonu so prirejali koncerte, slaščičar Marti je prodajal prigrizke, odvijale so se tombole, proslave in otroška igrišča. Delovale so Gozdna restavracija, gostilna Pri mostu, okrepčevalnica na Anskem vrhu, Petriček in vinogradniške vile meščanov. Leta 1935 so zgradili smučarsko skakalnico, ki je po vojni privabljala znane skakalce, vključno z Janezom Poldo.
V prvi svetovni vojni je park sameval, leta 1921 pa je bilo ustanovljeno Olepševalno-tujsko prometno društvo. Predsednik dr. Ivo Šubic je angažiral Martina Jelovška za glavnega vrtnarja. Jelovšek je park dopolnil z eksotičnimi rastlinami, izpopolnil cvetlične nasade, kupoval drevnino, vzgajal tropske posodovke, kakteje in sukulente. V njegovem času je park premogel 180 vrst dalij in 100 vrst vrtnic. Urejeno je bilo otroško igrišče, vodnjak s pitno vodo, teniški prostor, ki se je pozimi spremenil v drsališče, elegantne klopi, laternaste svetilke in druga oprema.
Savinja je od začetka sodila v park, z bogato zaraslimi obrežji in čisto vodo. Leta 1871 so zgradili kopališča, Celje je postalo letoviški kraj. Ob reki so delovala perišča, cvetelo je splavarstvo. Po regulaciji v 60. letih je Savinja izgubila prvotno podobo, Kapucinski most je bil uničen ob poplavi 1954. Šele z izgradnjo kolektorja se je v prostor vrnilo življenje.
Park vsebuje številne eksotične vrste: ginkovec, rdečelistne bukve, lipe, gabre, ambrovec, breze, platane, ameriške hraste, smreke, kleke, magnolije, tulipanovce in druge. Divji kostanj je nepogrešljiv, čeprav zaradi bolezni izginja.
Po vojni je do 60. let za park skrbel Franc Zupanc, kasneje Jože Benčina. Hortikultura 80 je prinesla velike spremembe: izginila je stara oprema, steze so asfaltirali, nastala je hokejsko-drsalna dvorana s parkirišči. Prometna cesta je grobo posegla v povezavo mesto–reka–park.
Kljub spremembam park ostaja kulturni spomenik 19. stoletja in zgodovinski člen celjskega jedra.










