“Rodil sem se osmega oktobra 1935, kot četrti od šestih otrok, v revni kmečki družini v vasi Kot pri Ribnici na Dolenjskem. Po končani osnovni šoli, katere del je potekal v času druge svetovne vojne, in nižji gimnaziji v Ribnici, sem se jeseni leta 1951 vpisal v Litostrojevo Industrijsko kovinarsko šolo (IKŠ). To je bila v tistem povojnem času za mene nekakšna rešitev, da pridobim ustrezen poklic in zaposlitev.
Starši so bili zadovoljni z mojo odločitvijo, saj je to pomenilo, da sem lahko brezplačno bival v internatu in imel tudi druge ugodnosti. Starši so morali pri vpisu podpisati le, da se bom po zaključenem šolanju zaposlil v tovarni in bom tam ostal vsaj toliko časa, kolikor je trajalo izobraževanje.
Gojenci IKŠ smo dobili dve obleki, ki sta bili podobni vojaškim uniformam, vendar rjave barve, dobili smo tudi plašč in delovne obleke. V času šolanja sem stanoval v internatu. Šolanje v IKŠ, bivanje v internatu, obleke, šolske potrebščine – vse je bilo brezplačno. Internat je sprva deloval v nekdanji nemški kasarni v Vižmarjah. Tukaj sem preživel kakšna dva meseca. Danes si težko predstavljamo takratne razmere in režim: zjutraj smo vstajali pred sedmo in telovadili. Ker so bila korita zunaj, na prostem, smo se umivali v mrazu. Sledil je zajtrk in potem postroj pred kasarno, od koder smo v dveh kolonah odkorakali na tramvaj. Pri takratni Remizi, sedaj Slovenija avto, smo izstopili in spet po vojaško odkorakali v dveh kolonah do šole.
Po dveh mesecih smo se gojenci preselili v litostrojske barake v Korotanskem naselju. Na tej lokaciji je prej deloval vrtec, DID so mu rekli, tj. Dom igre in dela. V tej baraki so bile jedilnica, kuhinja in uprava, gojenci internata pa smo stanovali v dveh ali treh vzporednih podolgovatih barakah. Tukaj nismo ostali dolgo, ker so za poslopjem nove šole zgradili nekakšen provizorij. Zgrajen je bil za Litostrojev oddelek za projektivo, pa so si premislili in vanj naselili nas. Do konca šolanja sem stanoval v tem provizoriju. Ko je bil zgrajen novi internat, so v provizorij končno naselili projektante. Spominjam se, da smo se učenci vseh treh letnikov šole med šolskimi počitnicami kot mladinci organizirali v MDB – mladinsko delovno brigado, v kateri smo urejevali okolico – parke in dostopne poti do novega poslopja IKŠ.
Ko sem v juliju leta 1954 zaključil s šolanjem v IKŠ in opravil zaključni izpit, sem se po kratkih počitnicah takoj redno zaposlil v tovarni, in sicer v mehanski obdelovalnici na rezkalnem obdelovalnem stroju. Ta zaposlitev pa ni trajala dolgo, saj sem moral že pomladi leta 1955 na služenje vojaškega roka. Rok sem služil pri mornarici (rekli so nam pešadinci) na otoku Visu. Ker sem že imel civilni vozniški izpit, sem bil napoten v vojaško avtošolo v Lovranu, kjer je imela komanda mornarice tri vojaške šole. Ko sem v Lovranu ob koncu šole opravil še vojaški šoferski izpit, sem se po treh mesecih vrnil na otok Vis, kjer sem nato pretežno vozil tovornjak cisterno za vodo.
Transport na otoku smo skoraj monopolizirali štirje Slovenci – jaz sem prevažal vodo, in moram priznati, da sem se imel pri vojakih kar lepo. Novembra 1956, tik pred zaključkom vojaškega roka, ki je za nas takrat trajal 18 mesecev, so nas vojake zaradi izbruha sueške vojne v Egiptu in posredovanja Sovjetske zveze na Madžarskem zadržali do nadaljnjega, tako da smo služili vojsko dolgih 23 mesecev.
Ko sem bil spet doma, sem se, razumljivo, vrnil v Litostroj. Bilo je namreč tako, da če si odšel v vojsko in se takoj zaposlil, nisi prekinil statusa delovnega razmerja z delovno organizacijo. Po povratku mi nekako ni več odgovarjalo, da bi delal za strojem. Vpisal sem se na srednjo tehnično šolo na Aškerčevi, in sicer na mojstrsko kovinski oddelek. To je bila takrat zame od tovarne štipendirana šola ob delu, bilo je kar naporno, vendar koristno.
Ko sem zaključil šolanje, sem se polno zaposlil in postal delovodja v obdelovalnici. Kmalu sem napredoval v glavnega delovodjo in kasneje v obratovodjo lahke obdelave. Na tem delovnem mestu, ne spominjam se, koliko časa je trajalo, so me v času direktorja Marka Kržišnika izvolili za predsednika delavskega sveta delovne organizacije. To funkcijo sem opravljal dve leti, nato pa se je že začel delegatski sistem in sem bil v Litostroju izvoljen za delegata občine Šiška, kjer so me izvolili za predsednika Zbora združenega dela občine Ljubljana Šiška.
V vsem tem času sem se ob delu stalno izobraževal na različnih nivojih in za različne potrebe in smeri, predvsem za področje razvoja samoupravljanja, delegatskega sistema in obveščanja delavcev za samoupravno odločanje, zato ni bilo časa za izobraževanje v katerikoli drugi strokovni smeri. Kot predsednik delavskega sveta sem bil od vodstva vabljen in prisoten pri številnih obiskih tujih delegacij v Litostroju. Spominjam se, da so predstavniki teh delegacij v tistem obdobju veliko spraševali o našem sistemu samoupravljanja, predvsem o tem, kako in kdo dejansko odloča o pomembnih zadevah v podjetju. Spominjam se, da je bilo nekatere naše stvari kar težko pojasniti, še najbolj pa to, kaj je “naša” družbena lastnina.
Svojega delovnega mesta nisem nikoli zapostavljal ali prekinil, vse funkcije zunaj tovarne sem opravljal volontersko. Sčasoma je postala obremenitev prevelika, zato sem moral zapustiti delovno mesto obratovodje in postal vodja Centra za samoupravljanje, družbeno politične organizacije in informiranje, ki je bil neke vrste servis za samoupravne organe, sindikat in vse njegove dejavnosti. Služba je imela svoje tajništvo in dekleta, ki so pisala zapisnike v upravnem odboru in delavskem svetu ter komunicirale s samoupravnimi organi drugih temeljnih organizacij združenega dela. V Center so bili vključeni tudi koordinator sindikata in drugih političnih organizacij ter kulturniki, športniki – celo režiserko smo imeli zaposleno.
Med kulturnike so spadali pevski zbor, pihalni orkester idr. Za tovarno so bili pomembni, saj so organizirali in sooblikovali praznovanja in slovesnosti – na primer ob Titovih in drugih pomembnih obiskih. V okviru sindikata pa je bilo organizirano denimo planinsko društvo, počitniška dejavnost in letovanja na Sorici, v Fiesi, v Mošćenički Dragi, v Vrsarju. Na tem delovnem mestu sem postal tudi odgovorni urednik glasila kolektiva delovne organizacije Litostroj, ki je kot mesečnik izhajalo od leta 1960 do 1990.
Poleg tega pa sem prevzel tudi zelo zahtevno nalogo organizacije delegatskega sistema in celotnega obveščanja za samoupravno odločanje. V tej funkciji sem moral organizirati in pripravljati gradiva za zbore delavcev na vseh tozdih, kjer smo nato odločali o delitvi dohodka in razporejanju sredstev, ker smo morali odločati za vsak dinar, ki ga je bilo treba vložiti. To je bila zame zelo težka naloga, bi rekel da skoraj utopija. Si predstavljate, da je na tem zboru delavec čistilec, ki se je z Dolenjske pripeljal 60 km v Ljubljano in je cel dan s pnevmatskim sekačem tolkel po ulitkih v čistilnici sive livarne, moral zdaj odločati o tem, kam bo tovarna Litostroj iz svojega dohodka vlagala sredstva? Predstavljajte si, da je iz različnih koncev Slovenije (Dolenjska, Štajerska, Gorenjska, Notranjska) zjutraj v tovarno pripeljalo 40 avtobusov polnih delavcev … To je bilo zelo težko uresničiti, ampak to so od nas zahtevali. Za te zbore delavcev smo pripravljali gradivo v brošurah, ki smo jih natisnili v lastni tiskarni.
Za vsak predmet, ki smo ga obravnavali, smo v okviru tovarne našli odgovorno osebo, ki je področje strokovno pokrivala, in je pripravila nekakšen izvleček, na koncu pa je bilo natančno zapisano, koliko sredstev bomo vložili, kdaj, komu in tako naprej, da so ljudje to lahko prebrali. S tem smo zadostili zakonu o samoupravljanju in delegatskemu sistemu ter ostalim predpisom. V sistemu je bilo pač predvideno, da delavci dejansko odločajo o teh zadevah, kako je bilo v praksi, pa lahko rečemo, da smo nekako sledili našim samoupravnim delavskim pravicam in dolžnostim ter na zborih odločali v dobri veri, kot da se je samoupravljanje na teh zborih dejansko uresničilo.
V kasnejšem obdobju mojega dela v Litostroju je obstajal problem, kako priti do stanovanja. Po vzoru iz začetnih let Litostroja, ko so delavci reševali stanovanjski problem v organiziranih stanovanjskih zadrugah in gradili vrstne hiše na več lokacijah v Šiški, smo tudi v mojem času v podjetju ustanovili stanovanjsko zadrugo. Vanjo smo se vpisali interesenti, med številnimi pogoji za vpis pa je bil tudi zakonski stan. Kot samska oseba nisi mogel dobiti stanovanja drugje kot v samskem domu. Sredstva za izgradnjo stanovanj v zadrugi so bila pridobljena v okviru možnosti takratnega časa po sistemu 20 – 30 – 50. 50 % posojila je pri banki garantirala država, 30 % občina, 20 % vrednosti stanovanja pa smo morali prispevati člani zadruge. Tako smo v Litostroju v tem obdobju zgradili sedem stanovanjskih blokov. Šlo je za klasično gradnjo, celoten postopek pridobitve in financiranja stanovanja pa je bil sprejemljivo ugoden. Teh 20 % ni bilo toliko, da ne bi zmogli. Potem smo se lepo vselili, imeli otroke, živeli … Litostroj je sicer imel tudi številna najemniška stanovanja v t. i. litostrojskih blokih, ki jih je zgradil v prvih letih ob izgradnji tovarne.
Poleti sem kdaj letoval v našem počitniškem domu v Fiesi in v Litostrojevih prikolicah v Vrsarju v kampu Fontana. V zimskem času sem z družino obiskoval Soriško planino, kjer smo v glavnem smučali, letni čas pa je bil čas za pohode na bližnje vrhove. Na Sorici je bilo čudovito, Litostroj je na pobudo Planinskega društva zgradil svojo leseno planinsko kočo, ki smo jo kasneje povečali, nato pa smo nižje spodaj zgradili depandanso. Najprej pritličje do prve plošče, ko smo zbrali dovolj sredstev pa še do strehe. Koči so med razpadanjem Litostroja v stečajnih postopki prodali, čeprav bi moral sindikat v okviru katerega je delovalo planinsko društvo, uveljaviti lastništvo.
Poleg Litostrojeve restavracije je bilo narejeno lepo balinišče, kjer so balinali delavci in člani balinarske športne sekcije pri sindikatu. Igrali pa so tudi drugje, na tekmovanjih na kakšnem drugem skupnem balinišču. Med prostočasnimi dejavnostmi se spominjam nogometa. Igrali smo na igrišču za šolo in imeli smo nekakšno tovarniško ligo. Igrali smo tudi šah, organizirali smo simultanke.
…
V prvih letih delovanja Litostroja je bila delavsko uslužbenska menza po sovjetskem zgledu povezana z ekonomijo. Obe je vodil ekonom. Delavci v proizvodnji in drugi so dobili v brezplačni najem košček obdelovalne zemlje v Šiški v bližini nekdanje Avtomontaže. Vrtove so obdelovali vsi člani družin in del pridelka oddajali v menzo. Menzo, ki je bila prvotno v lesenem provizoriju, so kasneje preselili v novo stavbo, ki smo jo z udarniškim delom in z ostankom dohodka po bilanci zgradili delavci Litostroja.
Enako je bilo z ambulanto, ki je dolga leta delovala v leseni baraki. Leta 1979 jo je nadomestila zidana gradnja, za katero so sredstva zbrali delavci. Če si zbolel, si prišel v službo, da bi šel v ambulanto k zdravniku ali zobozdravniku. V ambulanti so bili delavci hitreje obravnavani; ker je imela tudi zalogo zdravil, jim je bila marsikdaj prihranjena tudi pot v lekarno. Zaradi narave dela je ambulanta premogla svoj preprost laboratorij in lasten rentgen, s katerim so redno pregledovali delavce, še posebno tiste, ki so delali v livarnah. Ti so namreč vdihavali prah kremenčevega peska in neredko so nekateri zbolevali za silikozo. Ko je delavec obolel, so ga premestili na drugo delovno mesto.
K ambulanti je spadal tudi reševalni avto, ki so ga vozili profesionalni Litostrojevi gasilci, ki so bili dežurni 24 ur na dan. Poleg gašenja požarov in vožnje poškodovancev v bolnišnico so morali gasilci za celoten kompleks tovarne zagotoviti ustrezno požarno varnost in zvečer obiti vse proizvodne obrate, prostore in naprave. Marsikdaj so delavci pustili prižgan stroj, luč ali celo štedilnik, prihajalo pa je tudi do puščanja stisnjenega zraka, izlivov vode ipd. Vse napake so bile evidentirane, da se je lahko naslednji dan to saniralo, proti povzročitelju pa je bil izpeljan ustrezen opozoritveni, ali če je šlo za povzročeno škodo, tudi disciplinski postopek.
…
Projekt prve Litostrojeve jeklolivarne je bil sprva izdelan tudi za namene vojaške industrije, proizvajala pa naj bi dele za oklepna vojaška vozila. Na zvezni ravni so se nato odločili, da tovarno postavijo v Zenici, zato je bil projekt jeklolivarne spremenjen. Ker je bilo taljenje jekla energijsko zelo zahtevno – elektroobločne peči so potrebovale veliko količino električne energije –, se je talilo in ulivalo predvsem v nočni izmeni.
Litostroj je imel svoj laboratorij z opremo za kemično, mehansko in metalografsko preiskavo litin in za kontrolo formarskih in jedrarskih mešanic. Vsako šaržo zlitine je bilo treba posebej testirati. Postopek je bil ustaljen: v livarni so dodali v peč kovinske surovine in jih stalili v zlitino, delček šarže so odlili in ga poslali v laboratorij na preiskave. Tukaj so testirali kemično sestavo ter v primeru nepravilnega razmerja sestavin določali, koliko in katere kovine je treba dodati v zlitino. Talino so testirali in popravljali, dokler ni bila popolna. Vzorce so v laboratoriju tudi mehansko obdelovali (raztegovali, lomili, upogibali itd.), testiranje pa je lahko potekalo tudi več ur. Livarna jeklene litine je bila povezana z laboratorijem, s t. i. zračno pošto. To je bila cev, po kateri so s stisnjenim zrakom potiskali kapsule z vzorcem med objektoma.
Livarna sive litine je imela tako kot jeklolivarna svojo čistilnico ulitkov. V obeh čistilnicah je potekalo najtežje delo v Litostroju. Dolga leta so delavci s pnevmatskimi kladivi čistili – odstranjevali – odvečni material na odlitkih. Zaradi nenehnih vibracij je težaško delo lahko privedlo do resnih zdravstvenih posledic delavcev, neredko tudi invalidnosti.
Precej impozanten objekt je obrat pločevinarne, ki je bil, če se ne motim, grajen v letih 1953–1954. Notranjščina tega obrata se je redkokdaj pojavljala na fotografskih posnetkih. Menim, da je temu tako, ker je bila prostorna notranjščina redko povsem zapolnjena s stroji in izdelki, kakor je bilo to običajno v obdelovalnici ali v montažnih halah. Pločevinarna je bila razdeljena na oddelke za pripravo materiala, razrez in varjenje zvarjencev za celoten Litostrojev proizvodni program, povsod tam, kjer so nastopali zvarjenci.
V Litostroju so delovale tudi: kisikarna, kompresorska postaja in kurilnica. V kisikarni so proizvajali kisik in polnili plinske jeklenke, ki so jih nato v različnih obratih uporabljali za varjenje in rezanje kovin. Kisik v jeklenkah pa je Litostroj dobavljal tudi slovenskim bolnišnicam in drugim porabnikom. Zaposleni v kisikarni so bili od ustreznih inšpekcij pooblaščeni za preizkušanje in pregled tlačnih posod ali jeklenk. Te so v notranjosti rade rjavele in jih je bilo treba redno pregledovati, da bi se izognili najhujšemu – eksploziji. Ločeno pa je obstajala tudi Kompresorska postaja, ki je bila s cevmi povezana z različnimi obrati, kjer so delavci uporabljali orodja, ki so delovala na stisnjen zrak. Obstajala pa je tudi Kurilnica – toplotna postaja, ki pa je preko ogrevalnega sistema ogrevala celoten kompleks Litostroja.
Lahko rečem, da je bilo nekako najlepše obdobje Litostroja v času direktorja Marka Kržišnika. Imel je žilico za razvoj in modernizacijo podjetja. Zgrajeni sta bili nova tovarna za talni transport oziroma viličarje in tovarna preoblikovalne opreme, vse to smo v Litostroju zgradili pod njegovim upravljanjem. Ti tovarni sta imeli svoje upravne prostore z direkcijo, konstrukcijo oziroma projektivo, tehnologijo in jedilnico, zato sta bili tretirani kot samostojni tovarni. Hkrati je bila izvedena rekonstrukcija jeklolivarne z zgraditvijo novih proizvodnih hal s posodobitvijo opreme, za možnost proizvodnje večjih in težjih ulitkov. V tem obdobju pa so bile izvedene tudi številne druge manjše investicije in posodobitve. Tovarna preoblikovalne opreme je proizvajala kompletne robotizirane proizvodne linije, ki smo jih pretežno izvažali v Sovjetsko zvezo.
Sovjetski trg je bil zelo velik, zanj smo med drugim izdelovali tudi reduktorje za valjarne železa in dizelske pomožne motorje za proizvodnjo elektrike, ki so jih v jugoslovanskih ladjedelnicah vgrajevali v ruske ladje. Večje štiritaktne dizel motorje smo proizvajali tudi za pogon črpalnih postaj v Egiptu. V Litostroju smo pričeli sestavljati Renaultova vozila, vendar se je proizvodnja po nekaj letih preselila v Novo mesto. Domnevam, da je bil vzrok zahteva Renaulta po skupni investiciji v proizvodne in montažne zmogljivosti. Ker je bil Litostroj težka industrija s pretežno individualno proizvodnjo, ni bilo smiselno vlagati večjih sredstev v avtomobilsko proizvodnjo.
Za vse druge programe pa je imel vsak proizvodni progam svoje projektante, ki so bili organizirani v Inštitutu za raziskave, razvoj in projektiranje (IRRP). Največ projektantov je delalo v drugem nadstropju upravnega poslopja, kjer so bili zadolženi za reduktorje, črpalke, dvigala, vodne turbine in drugo. Fluktuacija izobraženega kadra je najbolj prizadela prav ta segment dela, tako da je dobrih projektantov zmeraj primanjkovalo. Novi inženirji so se v podjetju oblikovali, pridobili potrebne izkušnje in potrebno strokovno znanje, nato pa so odšli drugam. To je bil v tem obdobju znan litostrojski problem, ki je bil povezan z notranjimi medsebojnimi odnosi in z delitvijo osebnih dohodkov.
Pomembno vlogo pri delovnem procesu so imeli tudi tehnologi in drugi strokovnjaki, ki so predpisovali tehnološki delovni proces in norme v proizvodnji, v montaži, na preizkusih in na terenskih montažah. Vsak strojni del je imel svojo tehnično dokumentacijo, ki je vključevala risbo oziroma načrt ter tehnološki postopek z naštetimi operacijami na strojih za obdelavo (stružnica, rezkalnik, vrtalni stroj itd.). Delavec je pred začetkom dela prejel delovni nalog in spremnico s tehnično dokumentacijo. Po opravljeni strojni operaciji na tem strojnem delu je delavec izpolnjeni delovni nalog izročil kontrolorju, ki je z meritvami preveril ustreznost opravljenega dela. Od kontrolorja potrjen delovni nalog, na katerem je bila postavljena tudi časovna norma za to operacijo, je bila za delavca osnova za njegovo plačo. Dokumentacija z delovnimi nalogi in spremnico je spremljala obdelovance oziroma strojne dele do zadnje operacije. Obdelovance so od stroja do stroja prevažali lanserji, ki so skrbeli za pravilno zaporedje delovnih operacij. Dokumentacijo za proizvodnjo, razen delovnih načrtov, so pripravljali v posebni službi, ki smo ji rekli razpisovalnica.
…
V času gospodarske krize v poznih osemdesetih letih in v začetku devetdesetih let je bilo težko, čeprav je bilo dela dovolj, saj smo zaključevali stara naročila. Pri izvozu smo bili v Litostroju odvisni od Jubmes, tj. Jugoslovanske banke za mednarodno ekonomsko sodelovanje. Banka je vključevala deleže največjih jugoslovanskih proizvajalcev strojne opreme in drugih tovarn, ki so iz nje črpali izvozna posojila, za kreditiranje izvoza, s katerimi smo na primer v Litostroju izdelali objekt, ki so ga nato naročniki odplačevali v obrokih tej banki. Pri tej banki, ki je počasi ugašala, Litostroj že leta 1987 ni več dobil kreditov!
Litostroj je v tem času krvavo potreboval ustrezne razvojne poteze pri organizaciji tehnoloških in drugih procesov in nadaljnjo modernizacijo proizvodnje. V poteku dela od projekta do proizvodnje in končne realizacije naročil je bilo udeleženih preveč ljudi, delalo pa se je po starem oziroma brez vidnih napredkov. Treba je priznati, da so na tako stanje ne le v Litostroju, temveč tudi v drugih podjetjih vplivale prihajajoče in nekatere že delujoče družbene spremembe, ki so pri zaposlenih vzbujale strah za preživetje.
Doživel sem vse te litostrojske štrajke in menim, da bi se lahko prestajanje krize drugače odvilo, če bi takrat politika drugače ravnala. Delavci so stavkali, ker so slutili, da s podjetjem ni vse tako, kot bi moralo biti, da se nekaj slabega obeta, od politike, ki je tudi bila zbegana in okupirana z osamosvajanjem, pa niso dobili jasnih garancij. Prepričan sem, da je med drugim največjo škodo Litostroju in predvsem delavstvu povzročilo vsiljevanje nekih novih samoustanovljenih Tomšičevih sindikatov in nasilno vodenje stavke Litostrojevih delavcev. Menim, da je stavka ob tem postala spolitiziran element za rušenje Litostroja in vseh elementov dotedanje družbene ureditve. Slutim, da je bilo to vodeno iz ozadja in je bilo nalašč speljano na način, da se litostrojske delavce, ki so še predstavljali delavski razred, potisne v neko preteklost, ki ni več sprejemljiva.
…
Ko smo z osamosvojitvijo Slovenije zaključili s samoupravljanjem podjetij in vsem drugim, povezanim s tem, mi je bilo v času direktorja dr. Jožeta Duhovnika ponujeno vodenje litostrojskega podjetja Varnost. V podjetju, ki je štelo okoli 50 zaposlenih, smo bili zadolženi za gasilsko službo, varnost in varovanje objektov, telefonsko centralo in servis gasilnih aparatov v podjetju in navzven. Ker sem imel zgolj štiri leta do upokojitve, sem na to pristal. Ob prevzemu sem moral kar nekaj delavcev odpustiti. Takrat odgovorni v celotnem Litostroju nismo imeli prostih rok pri odpuščanju in mislim, da je bil to plan, ki je bil narejen na prvi slovenski vladi. Menim, da so bile takratne poteze vlade za Litostroj usodna tragedija, saj je bila po mojih informacijah vlada tovarni in stavkajočim litostrojskim delavcem zelo nenaklonjena.
Ko sem leta 1996 dopolnil 40 let delovne dobe, so me poklicali v kadrovsko službo in sem pristal na upokojitev. Podpisal sem, da zapuščam tovarno, nisem pa nikoli dobil ustrezne odpravnine, take, kot bi mi pripadala.
…
Ob koncu tega pogovora, ki naj bi obudil moje spomine na Litostroj, moram, za lažje razumevanje, pojasniti še nekaj za mene pomembnih stvari. Jaz, oziroma moja generacija, se je rodila v nerazviti, skoraj še fevdalni Kraljevini Jugoslaviji. Mladoletni otroci smo se namesto v šoli znašli v drugi svetovni vojni. To je bila vsaj za mojo zgodbo kruta izkušnja. Očeta je italijanski okupator poslal v koncentracijsko taborišče v Italijo, ostrešje naše hiše je razdejala topovska granata in tako je bila mati z nami, šestimi otroki, prisiljena, da smo odšli od doma k sorodnikom oziroma v pregnanstvo. Zaradi opisanih dejstev smo preživeli otroci v samostojni Sloveniji uveljavili in pridobili “status žrtev vojnega nasilja”.
Drugo za mene pomembno dejstvo, ki se imenuje “pripadnost Litostroju”, je v tem, da sem leta 1951 stopil v IKŠ (Industrijsko kovinarsko šolo Litostroj), opravil vsa kasnejša izobraževanja in za tem kot delavec na različnih delovnih mestih v Litostroju ostal vse do upokojitve leta 1996. Skupaj torej 45 let. V Litostroju sem delal, se usposabljal, napredoval, videl tudi nekaj sveta – skratka, živel. Od tu moja zagnanost za Litostroj, ki mi je dal možnost za preživetje, ustvarjanje doma in družine, soustvarjanje in uveljavljanje v družbenem življenju.
Še danes mi je v zadovoljstvo, da so v mojem delovnem okolju in širši družbi znali ceniti moje delo na vseh nivojih in položajih, ki sem jih opravljal v Litostroju in izven njega, vendar v povezavi z njim. Pisnih in drugih priznanj, pohval in plaket, ki sem jih ob različnih prilikah prejel za svoje delo v Litostroju, je veliko. Prejel sem tudi dve državni odlikovanji: Medaljo dela in Red zaslug za narod. Ker sem kot predsednik Zbora združenega dela Občine Ljubljana Šiška opravljal tudi nalogo poveljnika civilne zaščite za Šiško, sem prejel republiško priznanje – Zlato značko civilne zaščite. Ob dnevu samoupravljalcev Jugoslavije so mi Mestni sindikati Ljubljane v letu 1975 podelili nagrado in bronasto skulpturo kiparja Petra Černeta, na kateri roke simbolizirajo delo, človeška prizadevanja in napredek – na vrhu skulpture pa je človek. Nobeno izmed priznanj in nagrad pa ne more popisati prijetnih spominov in zadovoljstva, ki mi jih je dal ta čas.”
V letošnjem letu 2025, ko dopolnjujem svojih 90 let starosti, pa mi še vedno ni vseeno, kaj se je do današnjih dni ohranilo od Litostroja – moje generacije. Na zarumeneli fotografiji, ki je bila iz zračne perspektive posneta ob koncu osemdesetih let, je bil viden celoten kompleks tedanjega Litostroja. Če bi danes napravili fotografijo – posnetek iz iste perspektive –, bi bila slika močno spremenjena, pa ne le vizualno, glede na nekdanje Litostrojeve objekte in na vse na novo zgrajene in druge spremembe lahko rečem: LITOSTROJA – moje generacije – ni več. Tradicija nekdanjega Litostroja – sedaj Litostroj Power – se po številnih spremembah lastnikov, reorganizacijah in drugih dogodkih, v zmanjšanem obsegu glede proizvodnih programov in proizvodnih zmogljivosti, tu na obrobju mesta Ljubljane ohranja in nadaljuje. Ostaja in se znanstveno, strokovno in praktično razvija predvsem proizvodnja vodnih turbin in spremljajoče ter druge strojne opreme, kar morda daje upanje za nadaljnji obstoj in prihodnost Litostrojeve in s tem slovenske strojegradnje.
Moji odgovori na številna vprašanja in posledično ta zapis, niso povedani v kronološkem zaporedju, povezanim s časom mojega dela v Litostroju. To so pač moji spomini, ki so prepleteni z dobrimi in lepimi, pa tudi s težkimi obdobji. Pomembno je, da je več in veliko dobrih spominov, kar potrjuje, da smo delavci v Litostroju v povojnem obdobju , s proizvodnjo vodnih turbin za hidroelektrarne in vseh drugih strojev in naprav, pomembno vplivali najprej na obnovo in razvoj Jugoslavije, kmalu pa smo naše proizvode začeli in uspešno izvažali v druge države sveta.
Pogovor, transkripcija in priprava besedila: Tomaž Miško
Redakcija in dopolnitev besedila: Karel Gornik
