Dane Zajc (26. 10. 1929–20. 10. 2005) je bil eden najpomembnejših slovenskih pesnikov, dramatikov in esejistov druge polovice 20. stoletja. Rodil se je v Zgornji Javoršici pri Moravčah. Njegovo otroštvo je zaznamovala druga svetovna vojna, med katero je izgubil očeta in dva brata. Zaradi političnih stališč je bil leta 1951 zaprt.
Do upokojitve leta 1989 je delal kot knjižničar v Pionirski knjižnici v Ljubljani. Bil je Fulbrightov štipendist na Univerzi Columbia v New Yorku in predsednik Društva slovenskih pisateljev (1991–1995). Umrl je v bolnišnici na Golniku.
Poezija Daneta Zajca je zaznamovana z izvirnostjo, močno metaforiko in prehajanjem med eksistencializmom in nadrealizmom. Njegova dela pogosto izražajo občutja strahu, smrti, pogube in notranje razklanosti, njegov pesniški jezik pa je poln simbolike. Vključeval je tudi motive živali kot simbol človeške ogroženosti.
Dane Zajc je s svojo poezijo in dramatiko močno zaznamoval slovensko književnost, saj je s svojo umetniško besedo oblikoval novo estetsko in idejno smer v slovenski literaturi. Njegova dela predstavljajo prelomnico v povojni slovenski poeziji in so vplivala na številne mlajše avtorje. Njegov pesniški slog je bil radikalen, samosvoj in pogosto kritičen do družbenih razmer. Njegova dela so prevedena v več tujih jezikov.
Bil je prejemnik nagrad: Prešernova nagrada, nagrada Prešernovega sklada, Grumova nagrada, Levstikova nagrada, Jenkova nagrada in Goranov venec.
