Povest Miklova Zala pisatelja Jakoba Sketa, prvič izdana leta 1881 pri Mohorjevi družbi v Celovcu, je ena najbolj prepoznavnih slovenskih zgodovinskih pripovedi. Zgodba o koroški kmečki ženi, ki jo med turškimi vpadi ugrabijo in odpeljejo v suženjstvo, je s pripovedjo o zvestobi, vztrajnosti in ljubezni do domačega kraja nagovarjala številne generacije slovenskih bralcev.
Za potrebe ljubiteljskih gledaliških odrov je povest dramatiziral Jaka Špicar. Njegova Miklova Zala je postala izjemno priljubljena med slovenskimi ljubiteljskimi gledališkimi skupinami in doživela številne uprizoritve doma ter med slovenskimi rojaki po svetu. Zgodba, prežeta z domoljubjem in narodno zavestjo, je močno nagovarjala občinstvo, zlasti v času političnih pritiskov in prizadevanj za ohranjanje slovenske kulturne identitete.
Dogajanje povesti je postavljeno na Koroško, v okolico Ojstrice in Roža, v čas turških vpadov. Pripoveduje o Zali, ženi kmeta Mikla, ki jo Turki ugrabijo in odpeljejo v Carigrad. Kljub življenju v suženjstvu in pritiskom sultanovega dvora ostane zvesta možu, svoji veri in domačemu kraju. Po sedmih letih ji uspe pobegniti in se vrniti domov.
Ljubiteljsko gledališče je imelo v prvi polovici 20. stoletja pomembno vlogo v kulturnem in družabnem življenju slovenskih krajev. Gledališke skupine so povezovale domačine, ki so sami pripravljali predstave, izdelovali kostume in skrbeli za scenografijo. Uprizoritve so bile izraz skupnega ustvarjalnega prizadevanja in pomemben del kulturnega življenja lokalnih skupnosti.
Miklova Zala v Slovenskih Konjicah
Leta 1936 je bila Miklova Zala uprizorjena tudi v Slovenskih Konjicah. Kdo je predstavo pripravil oziroma izvedel, za zdaj ni mogoče ugotoviti. Podobo konjiške gledališke uprizoritve pa je ohranil fotograf Franjo Čerič, ki je s svojim fotografskim delom dokumentiral življenje in dogajanje v kraju.
Franjo Čerič je leta 1936 od očeta Jakoba Čeriča prevzel fotografsko obrt v starem mestnem jedru Slovenskih Konjic. Fotografije Miklove Zale tako sodijo v čas začetka njegove samostojne fotografske poti in predstavljajo zanimiv zapis o konjiškem kulturnem življenju
Fotograf: Franjo Čerič
Prispeval: Robert Vrečko
