Živela in delovala sta v 18. stoletju, v izredno nemirnih in negotovih časih, a ljubezen do slovenstva in domačega jezika ju je vodila v izjemne pisne dosežke, ključne za obstoj in ohranjanje prekmurskega jezika ter njegove kultiviranosti kot tudi dvig narodne zavesti prekmurskega naroda.
Štefan Küzmič (1723, Strukovci – 1779, Surd, Madžarska) – evangeličanski duhovnik, pisatelj, prevajalec
Mikloš Küzmič (1737, Dolnji Slaveči – 1804, Kančevci) – katoliški duhovnik, dekan, pisatelj, prevajalec
Ali sta bila v sorodu, še do danes ni povsem razjasnjeno. Sta pa bila oba izredno predana slovenstvu, narodna buditelja s trdno in gorečo željo, da svoje rojake opismenita, ju s svojimi pisnimi dosežki vzgajata v verskem, duhovnem in splošno kulturnem duhu, vse to v maternem jeziku. Prekmurski jezik so pisci v tedanjem času imenovali stari slovenski jezik (kar je razvidno iz njunih del), da so ga ločili od kajkavskega jezika, ki se je imenoval slovenski jezik. Oba sta imela tudi svoja zaščitnika, s pomočjo katerih sta izdajala svoja dela za potrebe svojih rojakov, prekmurskih Slovencev, tako evangeličanov kot katolikov.
Štefan je ustvarjal v najtežjih časih protestantizma, še v času protireformacije, ko evangeličanom bogoslužja v domačih krajih niso bila dovoljena, cerkve in šole pa so jim bile odvzete. Ne glede na to je nadaljeval delo svojih predhodnikov, povezoval pripadnike evangeličanske vere in Luthrovega nauka na slovenskem ozemlju ter svojemu maternemu jeziku dal normo in predpis. Kmalu za njim je na slovstvenem področju za katolike zaoral ledino še Mikloš. Vsak sam, a na nek način vendarle skupaj sta ustvarila trdne temelje, na katerih so gradili njuni nasledniki, prav tako se še danes mnogi raziskovalci in drugi strokovnjaki s spoštovanjem in ponosom vračajo k temu izviru.
