Celjan Franc Vodeb kot starojugoslovanski vojak leta 1931

Franc Vodeb (1905-1990) je služil med letoma 1930 in 1932 vojsko Kraljevine Jugoslavije v Podgorici (Črna Gora). Sedi v srednji vrsti tretji z leve, desno ob harmonikarju. Stroga disciplina in slaba hrana je bil v takratni vojski normalen pojav. Za kosilo je bila samo ena ”rihta”. »Menažko“, posodo za hrano, so si morali vojaki sami prati, največkrat kar v bližnji reki Morači. Ker je imel oče Franc zelo lep rokopis, je kaj kmalu napredoval in postal ”čato”, t. j. četni pisar. Samo v treh dneh se je moral naučiti tudi cirilico. To je bil seveda zelo privilegiran položaj, ki mu je omogočal zbližanje in celo prijateljevanje z nekaterimi oficirji, kar mu je tudi zelo koristilo. Pravil je, kako so oficirji vojakom »vbijali v glavo«, kako so nepremagljiva vojska in se ne bojijo nikogar. Iz zgodovine pa sedaj dobro vemo, kako žalostno je leta 1941 razpadla jugoslovanska kraljeva vojska. In tako je nekega dne narednik poudarjanje moči takratne jugoslovanske armade zaključil z besedami: ”U ostalom, ako ipak neki neprijatelj dođe, neka samo dođe, mi ćemo mu pokazat, šta smo.” Takoj za tem v zadnji vrsti strumno vstane nepismen vojak in vzklikne: ”Hočemo bogami!” Vse v prostoru je zajel smeh, tudi narednika.