Leto 2018 zaokroža obletnici rojstva dveh velikih osebnosti, po katerih naša knjižnica in mladinski oddelek nosita ime – 90. obletnico rojstva pisatelja Leopolda Suhodolčana, ki smo jo proslavili avgusta z izdajo filatelističnega sklopa, ter 120. obletnico rojstva humanista dr. Franca Sušnika, 14. novembra 2018.
V Koroški osrednji knjižnici je do 12. januarja na ogled svojstvena razstava, ki prepleta originalne risbe in skice kiparja Mirsada Begića, mozaike izbranih zapisov o dr. Francu Sušniku in Leopoldu Suhodolčanu (avtorici: Simona Šuler Pandev in Simona Vončina) ter filatelistična sklopa obeh portretirancev, avtorja Boruta Bončine.
Avtorici fragmentarnega dela ‘Skice’, Simona Šuler Pandev in Simona Vončina, sta povedali: »To še ni portret, to je skica za portret. So fragmentarni drobci, iztrgani iz objav in zapisov, združeni v pomenske sklope zelo osebne interpretacije človeka. V prostoru razstavišča nastopajo vzporedno s skicami Mirsada Begića in so nekakšen pendant kiparjevi likovni analizi in sintezi.
Skica za portret je v prvi vrsti svojevrstna manifestacija ustvarjalnega procesa nastajanja razstave, portreta zelo kompleksne osebnosti, kot je bil dr. Franc Sušnik. ‘Človek paradoksa’ lahko preberemo med drugim. Tukaj dejstva niso več tako pomembna: rodil se je, živel je, delal, pisal, govoril … in nebroj oznak, ki ga sijajno označujejo: Mati z veliko začetnico, sin, mož, oče, retorik, pedagog, vizionar, literat, pesniška duša, ravnatelj, bibliotekar, literarni zgodovinar, humanist … človek?
Fragmentarni del razstave je avtorska interpretacija branja številnih objav, zapisov, intervjujev, dosegljive korespondence, … rezultat branja med vrsticami, podčrtavanja pomenljivih besed, ki so intuitivno povedale več, nekaj nezapisanega, a po najini osebni presoji zelo ključnega za podobo človeka, portretiranca, izven znanih dejstev o njemu.
Osnova skice pisatelja Leopolda Suhodolčana so njegove zapisane besede o sebi, objavljene leta 1980 v reviji Otrok in knjiga pod naslovom Črte mojega življenja. Njegove črte prepletajo spomini nanj in drobne anekdote, ki so jih zapisali njegovi najbližji – hčerka Zala, sin Primož in prijatelji.
Razstava ni estetsko lepa, je zemljevid iztrganih drobcev, prepoznanih v zanosu po lovljenju nečesa pomembnega … podčrtanih, počečkanih, na hitro dokumentiranih in nenazadnje sestavljenih v pomenske sklope, znane in neznane, ki so se dozdevali kot poimenovalci. Tudi praznine niso naključne, ampak simbolične. Razstava je zgolj skica, slutnja nečesa večjega, velikega … ustvarjalni proces nastajanja portreta, ki bo morda v obliki lepih, čistih razstavnih panojev na ogled čez nekaj let.«
