V čast slovenskega kulturnega praznika so v razstavišču Koroške osrednje knjižnice, v četrtek, 5. februarja 2026, odprli razstavo akademske slikarke Laure Kumprej “Simfonija barv”. Kustosinja razstave je bila umetnostna zgodovinarka Milena Zlatar.
Laura Kumprej je po končani maturi na gimnaziji na Ravnah na Koroškem nadaljevala šolanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Na smeri slikarstvo je z diplomskim delom Krajina za večno/Forever Landscape diplomirala 2016 pri profesorju Bojanu Gorencu. Trenutno zaključuje magistrski program slikarstva na ALUO.
Od leta 2017 pa do danes sodelovala na številnih skupinskih in samostojnih razstavah, med njimi tudi 2018 na Trienalu sodobne umetnosti na Koroškem; Koroška galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec ter 2021 na Koroškem trienalu »V duhu vidim zeleno valovito pokrajino«, sedemnajst obrazov koroške krajine prav tako v KGLU Slovenj Gradec.
Laurina dela so vključena v številne izbore sodobnega slovenskega krajinskega slikarstva.
To ni avtoričina prva predstavitev razstavišču Koroške osrednje knjižnice. 2019 se je z razstavo s preprostim, a pomenskim naslovom Koroška krajina, prvič predstavila domačemu občinstvu. To je bila njena prva samostojna razstava.
Laura je izrazita koloristična slikarka, ki gledalca nagovarja nas s toplo-hladnimi nanosi. Barve mojstrsko niza eno poleg druge in s tem modulira telesnost, svetlobo in globimo. Poigrava se z barvami, z odnosi med hladnimi in toplimi toni in s tem gradi podobo, arhitekturo svojih interpretacij pokrajine.
Nedolžna slikarska platna najprej prebarva z živo oranžno barvo in morda je prav od tu izvor “vse te nevidne svetlobe”, kakor je v lanskem letu naslovila svojo samostojno razstavo v Mariboru, kot odsev na istoimensko knjigo Antonya Doerrja, vojni roman, ki ga je v bolnišnici, nekaj pred smrtjo, prebirala svojemu očetu Benjaminu, tudi akademskemu slikarju.
Laurine pokrajine so senzualne, čutne, govorijo o odnosih, o ženskem in moškem počelu, tako v oblikah gradnikov krajine, toplo-hladnem strastnem plesu barv ali prepletu mehkob in ostrih linij.
Upodablja očesu domače, prepoznavne vedute, poglede s koroških bregov; Leše in domačija Pristov kot središče Laurinega sveta, pogorje Pece in Obirja s pogledi proti Podjuni, še najraje pa razkošno Uršljo goro s Kopo, Črnim vrhom in Homom. Gora, ki je kdaj natančno minuciozna izrisana, s skoraj preštetimi smrekami ali pa vehementno, v ostrih potezah skicirana – a vedno kot pristan, njen KAŽIPOT DOMOV. Zaplate njiv in travnikov so kot ceste, ki avtorico vodijo v njen svet, ljubo »okolje, ki jo določa, poklicno oblikuje in ji daje navdih.« To je njena pripoved srca.
Simona Vončina
