Razglednica s komensko avtobusno postajo, ki je bila na ulici Vittoria Emanuela. Na sliki so avtobusi družbe Ribi iz Gorice, ki so vozili potnike v Gorico ali Trst.
Razglednica je bila odposlana, vendar letnica na žigu ni vidna. Ročno napisan datum: 7. 6. [19]32. Žig Dopo la partenza.
“Avtobusna postaja je bila v središču Komna, na ulici Vittoria Emanuele /…/. Svoje garaže pa so imeli tudi v stavbi današnje družine Luin. Prostore je imela v najemu družba Auto transporti e coriere Ribi (avtomobilski transport in avtobusi Ribi) iz Gorice. Vsakodnevno so tako za domačine kot tudi za turiste vozili avtobusi v Gorico in Trst. Urnik se je, glede na letni čas, spreminjal. /…/ Leta 1926 je bila cena v poletnem času iz Trsta v Komen in obratno 9.20 lir. /…/ Zaradi vse večjega števila nedeljskih izletnikov je v nedeljah avtobusna družba organizirala še dodaten nedeljski avtobus iz Trsta v Komen. Tržaški avtobus je vozil komenski šofer Guido Vovk (živel je nad stanovanjem današnje družine Jerič). V tridesetih letih pa sta, glede na podatke iz kolesarskega vodiča, vozila v Trst dva avtobusa.” (Fakin, 2002, str. 77–78)
Razglednica je bila odposlana, vendar letnica na žigu ni vidna. Ročno napisan datum: 7. 6. [19]32. Žig Dopo la partenza.
“Avtobusna postaja je bila v središču Komna, na ulici Vittoria Emanuele /…/. Svoje garaže pa so imeli tudi v stavbi današnje družine Luin. Prostore je imela v najemu družba Auto transporti e coriere Ribi (avtomobilski transport in avtobusi Ribi) iz Gorice. Vsakodnevno so tako za domačine kot tudi za turiste vozili avtobusi v Gorico in Trst. Urnik se je, glede na letni čas, spreminjal. /…/ Leta 1926 je bila cena v poletnem času iz Trsta v Komen in obratno 9.20 lir. /…/ Zaradi vse večjega števila nedeljskih izletnikov je v nedeljah avtobusna družba organizirala še dodaten nedeljski avtobus iz Trsta v Komen. Tržaški avtobus je vozil komenski šofer Guido Vovk (živel je nad stanovanjem današnje družine Jerič). V tridesetih letih pa sta, glede na podatke iz kolesarskega vodiča, vozila v Trst dva avtobusa.” (Fakin, 2002, str. 77–78)
