Dr. Tadej Brate je kot publicist s področja naše tehniške zgodovine objavil več kot 500 različnih strokovnih in poljudnih člankov in razprav, napisal pa je tudi 25 samostojnih del ter pet v sodelovanju z drugimi avtorji. S temi deli je podal solidno osnovo za študijsko podlago bodočim strokovnjakom za področje industrijske arheologije. Posebno pomembno je njegovo delo o varstvu tehniške dediščine, ki pa ni bilo natisnjeno in je na razpolago le v elektronski obliki na Ministrstvu za kulturo. V prostem času je Brate član in častni član raznih klubov in društev, ki se ukvarjajo z varstvom tehniške dediščine, predvsem na področju prometa, tako cestnega kot tudi ladijskega in železniškega. Poleg tega je pomembno tudi Bratetovo delo na področju popularizacije naše tehniške dediščine. Opravil je vrsto strokovnih predavanj v šolah in na fakultetah, nastopal na preko 100 nastopih na radiu in TV. Je avtor vsaj stotih TV filmov in prispevkov s področja varstva tehnične dediščine.
Tadej Brate je bil rojen leta 1947 v Ljubljani. Po končani osnovni in Srednji tehniški šoli se je za leto dni zaposlil v tovarni lokomotiv in tirnih vozil SGP na Dunaju, kjer je proučeval železniško tehnologijo in gradnjo vozil. Po prihodu domov je začel s študijem strojništva na Strojni fakulteti v Ljubljani in ga končal leta 1971. Kot zaključno delo je fakulteti predložil svojo prvo knjigo Parne lokomotive Jugoslavije (objavljeno v nemščini in angleščini), ki je še danes temeljno delo za poznavanje zgodovine lokomotivske vleke naše nekdanje države.
Leta 1994 je Brate pričel s študijem industrijske arheologije na Birminghamski univerzi, Inštitut Ironbridge. Leta 1996 je študij zaključil in pridobil naziv magister industrijske arheologije. S tem je postal prvi industrijski arheolog v državi.
Od leta 1974 je delal v različnih službah in vrsti podjetij in tovarn, dokler se ni leta 1984 zaposlil na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine. Tu je delal kot svetovalec za tehniško dediščino vse do upokojitve leta 2012.
Brate se je že od otroštva zanimal za zgodovino tehnike, predvsem pa za železniška vozila. Že od svojega 18. leta deluje tudi kot zunanji sodelavec in svetovalec Tehniškega muzeja Slovenije, vključil pa se je tudi v sodelovanje z drugimi tehniškimi in železniškimi muzeji v tujini. Ministrstvo za kulturo je zato leta 2009 Brateta imenovalo za konservatorskega svetnika, ki velja kot najvišji strokovni naziv na področju varstva kulturne dediščine.
V juliju 2014 je Brate na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, Oddelku za gozdarstvo, uspešno branil tezo »Vpliv idrijskega laufa na razvoj gozdnih železnic« in si s tem pridobil doktorski naziv.
PROJEKTI:
Ustanavljanje Slovenskega železniškega muzeja
Idejni projekt in izbor več kot 1000 historičnih predmetov, ki jih je poklonil bodočemu muzeju. Na lastne stroške je prepotoval Jugoslavijo in našel kakih 60 lokomotiv in vrsto vagonov, ki so nekoč vozili po slovenskih tirih in iz katerih je kasneje nastala muzejska zbirka železniškega muzeja. Večina eksponatov je danes razstavljena v muzeju v nekdanjih delavnicah za popravilo lokomotiv v Šiški v Ljubljani, ki jo je Brate predlagal za muzej. Brate je sodeloval tudi pri restavriranju večine vozil pri njihovi rekonstrukciji v prvotno stanje. Nekdanje Železniške delavnice so danes muzejsko-kulturni objekt, za katerega velja, da je eden najlepših v tem delu Evrope. Seveda so bila potrebna večletna konservatorsko-restavratorska dela, da je bil večini vozil povrnjen nekdanji videz in so se spremenila v edukativno-muzejsko dediščino trajne nacionalne vrednosti, primerne za študij nekdanjih načinov potovanja, tehnike, zgodovine itd.
Kompleten pregled tehniške dediščine na Slovenskem
Spisek je do sedaj narasel že na preko 1000 enot.
Vodenje vrste konservatorskih del
Na primer: obnova mestne elektrarne in njena refunkcionalizacija v kulturni objekt, ureditev »Muzejske ulice« in obnova lokomobile in električnega pretvornika, vodenje obnove in restavratorskih del na HE Završnica pri Žirovnici, obnova plavajočega mlina na Muri, ko ga je Mura potopila, pregled tehniške dediščine Postojnske jame, restavratorska dela na raznih železniških objektih, uvedba muzejskega vlaka na bohinjski progi, vpis Idrije in rudnika živega srebra na seznam kulturne dediščine UNESCA, projekt velenjskega rudnika Stari jašek v muzejski objekt, primeren za obiskovalce, postavitev plinarniškega muzeja v Ljubljani, postavitev muzeja Parenzana v Izoli.
