Slovenski skladatelj, dirigent in pravnik Viktor Parma se je rodil 20. februarja 1858 v Trstu.
Viktor Parma je glasbeni talent podedoval od svojih staršev, očeta Ivana in matere Matilde, roj. Mattei, ki sta bila muzikalična, glasbeno izobražena in izborna pianista. Otroštvo je preživel v Trstu in Benetkah, ljudsko šolo je obiskoval na Reki in v Zadru, gimnazijo v Zadru, Novem mestu in Tridentu. Šolanje je nadaljeval na Dunaju, kjer je leta 1881 zaključil študij prava. Sprva je služboval pri policijskem ravnateljstvu v Trstu, nato kot praktikant pri deželni vladi v Ljubljani, kasneje je bil zaposlen v upravah okrajnih glavarstev v Kočevju, Kranju, Krškem, Postojni, Logatcu, Kamniku in kot okrajni glavar v Črnomlju in Litiji. Leta 1915 je bil zaradi javno izpričane slovenske narodne zavesti in odkritega simpatiziranja z Rusi in Srbi disciplinsko upokojen. Po nekajletnem bivanju na Dunaju, se je preselil v Maribor, kjer so ga imenovali za častnega kapelnika Narodnega gledališča.
Že kot otrok je igral violino in klavir, v gimnazijskih časih je v Zadru kot violinist in čelist sodeloval pri orkestralnih koncertih in opernih nastopih, v Novem mestu je nastopal kot violinist, ustanovil je dijaški orkester, zanj komponiral glasbo, enako v Tridentu. V času študija prava na Dunaju je dodatno študiral kompozicijo, obiskoval predavanja Antona Brucknerja ter se preživljal s poučevanjem klavirja in violine.
Parmova skladateljska pot je bila plodovita, saj obsega gledališka dela, instrumentalne in vokalne, vložke, polke, valčke, koračnice, skladbe za klavir, samospeve, vokalno glasbo za zbore itd. V njegov glasbeni opus sodijo opere Urh, grof celjski – prva v celoti komponirana slovenska zgodovinska romantična opera v treh dejanjih (1895), Ksenija – opera v enem dejanju (1896), Stara pesem – opera v enem dejanju (1897), Zlatorog – opera v treh dejanjih (1919), Pavliha – komična opera v treh dejanjih; dokončal jo je Ivan Muhvić; operete Caričine amazonke – opereta v treh dejanjih (1902), Nečak – opereta v treh dejanjih (1906), Venerin hram – opereta v treh dejanjih (1908), Zaročenec v škripcih – opereta v treh dejanjih (1917); scensko glasbo Rokovnjači (1897), Legionarji (1903), Mogočni prstan (1923), balado Povodni mož za soliste, zbor in orkester (1911), Sv. Senan itd.
Kot skladatelj se je gibal v italijanski romantični smeri. V okviru Glasbene matice v Mariboru je ustanovil in urejal zbornik Struna.
Umrl je v Mariboru 25. december 1924.
Viktor Parma je pomembno obogatil glasbeno dogajanje v Krškem, ko je bil v 80. letih 19. stoletja zaposlen kot višji državni uradnik na okrajnem glavarstvu v Krškem. Leta 1886 je ustanovil in vodil glasbeni orkester Krški godbeni klub ter Godbo na pihala. Vanju je vključil instrumentaliste iz Krškega, Vidma, Leskovca in Brestanice. Godba na pihala je bila orkester tedanje meščanske garde, salonski orkester pa je deloval v okviru Bralnega kluba in pripravljal koncerte na vrtu ali v salonu Gregoričevega hotela. Izkupiček je bil pogosto namenjen šolanju revnih otrok. Za salonski orkester je skomponiral koračnico Hej, Krčani!.
Viktor Parma je začetnik glasbenega šolstva v Krškem, saj je poučeval mladino in s tem ustvarjal bazo orkestroma.
Ime Viktorja Parme so v njegov spomin nosili po 2. svetovni vojni ustanovljeno Slovensko kulturno umetniško društvo, katerega delovanje je sicer kmalu zamrlo, simfonični orkester tega društva ter mešani pevski zbor, ki je deloval v letih 1973–1993.
Literatura:
Enciklopedija Slovenije, zv. 8, Lj, 1994, str. 244.
Slovenski biografski leksikon, dostopno na http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi404907/
50 let Glasbene šole Krško, ur. Živko Šebek, Krško, 1999.
