V začetku sedemdesetih let je združenje Visokošolskih zavodov v Mariboru začelo pripravljati študije o zasnovi univerze v mestu. V procesu ustanavljanja Univerze v Mariboru je sodelovala tudi Visokošolska in študijska knjižnica, ki se je preimenovala v Univerzitetno knjižnico Maribor. Pod tem imenom posluje še danes.
Visokošolska in študijska knjižnica je 12. junija 1975 skupaj s šestimi visokimi in višjimi šolami kot enakovredna in enakopravna soustanoviteljica podpisala Samoupravni sporazum o združitvi v Univerzo v Mariboru.[1] Njen novi položaj je botroval k ponovni spremembi imena v Univerzitetno knjižnico Maribor.[2] Knjižnica je postala osrednja knjižnica mariborske univerze, znanstvena knjižnica za širše območje, domoznanska knjižnica za Maribor in njegovo zaledje ter arhivska knjižnica za gradivo z območja Slovenije.[3] Po tujih zgledih si je prizadevala, da bi bilo knjižničarstvo mariborskega visokega šolstva povezano v učinkovit sistem. Osnovo za to predstavlja Samoupravni sporazum o ustanovitvi knjižničarsko-dokumentacijsko-informacijskega sistema Univerze v Mariboru, ki je bil sprejet 3. junija 1977.[4] V okviru sistema je bilo usklajeno knjižničarsko delo na univerzi in nabava gradiva.[5]
Vzporedno z rastjo mariborske univerze in njenimi potrebami po študijskem in znanstvenem gradivu je intenzivno naraščalo delo knjižnice. Tako se je v desetletju 1966-1976 podvojilo število knjižničnega gradiva. Leta 1977 so njeni skladi obsegali 313.006 enot gradiva. Vpisanih je bilo 6372 bralcev, ki so opravili 77.093 obiskov in si izposodili 104.724 enot gradiva. Literaturo, ki je ni imela v svojih skladih, je pridobila s pomočjo dobro razvejane medknjižnične izposoje, ki jo je imela vzpostavljeno po Jugoslaviji in v tujini.[6] Razvoj knjižnice pa ni bil enakomeren, zaostajal je predvsem na področju tehnične opremljenosti, pri nakupu gradiva in velikosti prostorov.[7]
Poglavitna ovira za razvoj in vzpon, ki je vedno bolj stopala v ospredje, je bila ustrezen in zadovoljivo velik prostor za delo. V vsej svoji zgodovini knjižnica še ni imela zgradbe, ki bi bila namenjena samo knjižničnim dejavnostim. Že v procesu snovanja univerze so bile izdelane številne študije, med njimi tudi predlogi za lokacijo nove knjižnične stavbe, ki jih je pripravila knjižnica.[8] Po številnih pogovorih je med več lokacijami leta 1973 obveljala današnja med Orožnovo, Miklošičevo in Gospejno ulico.[9] Gradnjo knjižnične stavbe so umestili v razvojni načrt Združenja visokošolskih zavodov za srednjeročno obdobje 1976-1980.[10] Spomladi 1980, ko bi se morala začeti gradbena dela, pa je bil sprejet zakon, ki je začasno prepovedal naložbe v negospodarske dejavnosti. Zaradi podaljšane prostorske stiske je knjižnica del gradiva hranila v betnavski graščini, del pa v kleti Pedagoške akademije. Knjižnični skladi so v letu 1980 znašali že 359.831 enot knjižničnega gradiva, pri čemer je bil letni prirast gradiva 27.698 enot.[11] V knjižnico je bilo vpisanih 7629 članov, ki so si izposodili 149.635 enot gradiva.[12]
Leta 1982 je knjižnica začela z uvajanjem informacijske tehnologije v svoje poslovanje. Izdelan je bil projekt avtomatizacije izposoje, na osnovi katerega je Računalniški center Univerze v Mariboru (kasneje Izum) pripravil prvo verzijo programov. Izposoja gradiva je močno naraščala (leta 1979 je bilo izposojenih 131.662 enot, leta 1983 že 175.588 enot gradiva), zato je bila potrebna racionalizacija poslovanja. Leta 1984 se je začel intenziven vnos podatkov o uporabnikih in skrajšanih bibliografskih opisov monografskih publikacij v baze. Knjižnica je imela prva med vsemi tedanjimi knjižnicami v Jugoslaviji računalniško podprto izposojo gradiva.[13] Informacijsko tehnologijo je uvajala tudi na druga področja dela: bibliografije, katalogizacijo gradiva in domoznansko dokumentacijo. Leta 1985 so knjižničarji in uporabniki pričeli uporabljati prvo verzijo kataloga OPAC. V tem letu je izdelala tudi elaborat za računalniško podprt sistem katalogizacije in izposoje gradiva na osnovi standarda UNIMARC, po katerem se je leto kasneje začela obdelava gradiva. Že leta 1987 je knjižnica pričela s ponudbo virov v elektronski obliki. Leta 1988 se je računalniško poslovanje razširilo na visokošolske knjižnice, nato še na knjižnice v regiji in izven nje. Začel se je sistem vzajemne katalogizacije in razvoj sistema Cobiss.[14] Cilj je bil skrajšati in olajšati delo knjižničarjem ter poenostaviti iskanje gradiva.
Po velikih naporih je bil projekt nove knjižnične stavbe vključen v sklop nacionalno pomembnih investicij za leto 1986-1990. Investicijski elaborat je dobil soglasje leta 1986 in istega leta so se začela gradbena dela.[15] 25. novembra 1988 je bila slovesna otvoritev nove zgradbe s sedmimi etažami s skupno površino 11.519 m2, v katero so preselili več kot sto ton knjižničnega gradiva in opreme in prestavili pol kilometra knjižnih polic. Opremljena je bila s sodobno informacijsko in komunikacijsko opremo.[16] Načrte zanjo je izdelal arhitekt Branko Kocmut, notranja oprema je bila delo Mirka Zdovca, celotna zasnova knjižnice pa projekt Univerzitetne knjižnice Maribor.[17]
Začetek poslovanja knjižnice v novi stavbi je bil težaven, saj so se poleg ureditve prostorov ukvarjali z izobraževanjem bralcev pri uporabi informacijskih virov in novih storitev ter organizacijo prireditev in razstav.[18] Knjižnica se je pričela razvijati v kulturno središče Maribora. Vse to so spremljale velike kadrovske spremembe. 31. marca 1989 se je upokojil dolgoletni ravnatelj dr. Bruno Hartman, ravnateljstvo je prevzel mag. Bernard Rajh.[19] Pod njegovim vodstvom so dogradili koncept delovanja knjižničnega informacijskega sistema Univerze v Mariboru (KISUM)[20] in se dogovorili o poenotenju nekaterih delovnih postopkov v knjižnicah Univerze v Mariboru. Uvedli so enotno izkaznico, razvijali računalniško podprto bibliografijo delavcev Univerze v Mariboru in intenzivirali koordinacijo nabave gradiva.[21] Delovati je začela Avstrijska čitalnica. Leta 1993 so vzpostavili delovna mesta bibliotekarjev – strokovnih referentov, zadolženih za upravljanje z zbirkami gradiva in poglobljeno informacijsko delo, ter izvedli reorganizacijo oddelkov. Knjižnično dejavnost so opravljali naslednji oddelki: Oddelek za obdelavo gradiva (Akcesijska služba, Katalogizacijsko-redakcijska služba, Informacijski center za domoznanstvo, Evropski dokumentacijski center), Oddelek za delo z uporabniki (Informacijska služba, Izposojevalna služba, Služba za medknjižnično izposojo) in Oddelek upravno-tehničnih služb (Upravno-administrativna služba, Tehnična služba). Delo v oddelkih je bilo organizirano po logičnem zaporedju poslovanja in glede na postopke računalniške obdelave podatkov.
31. decembra 1994 je prevzela naloge vršilke dolžnosti ravnatelja dr. Irena Sapač, ki je bila januarja 1996 imenovana za ravnateljico. Istega leta je bil urejen pravni status knjižnice – sprejeta je bila dopolnitev odloka, s katerim je knjižnica postala 11. članica Univerze v Mariboru. To predstavlja nadaljevanje poti, na katero je knjižnica stopila leta 1959. 21. januarja 1997 je bil sprejet Statut Univerze v Mariboru, ki je Univerzitetno knjižnico Maribor opredelil kot osrednjo univerzitetno knjižnico, ki s svojo dejavnostjo daje informacijsko podporo izobraževalnemu, znanstvenoraziskovalnemu in umetniškemu delu na univerzi, koordinira knjižnično informacijsko dejavnost ter izdelavo bibliografije univerze. Njeno poslovanje je med leti 1994 in 2000 financiralo Ministrstvo za znanost, Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport in Mestna občina Maribor (domoznanska dejavnost). Redno je bilo zaposlenih 78 delavcev.[22]
Kljub moderni zgradbi so jo po vselitvi preurejali, da so lahko zagotavljali kakovost študijskih pogojev, povečali dostopnost gradiva in zagotovili večjo varnost knjižničnega gradiva, še posebej raritet in starih tiskov.[23] Leta 1998 so uredili Maistrovo knjižnico in posodobili celotno računalniško omrežje. Sistem varovanja gradiva so zagotovili z uvedbo elektronskega varovalnega sistema 3M, ki so ga uvedli leta 2000.[24]
Leta 2001 je knjižnična zbirka Univerzitetne knjižnice obsegala 841.099 enot knjižničnega gradiva. Letni prirast gradiva je znašal 23.648 enot gradiva. Knjižnico so uporabljali univerzitetni profesorji, raziskovalci, študenti in drugi občani. Aktivnih uporabnikov je bilo 22.184, izposodili so si 1.240.783 enot. Od tega je bila več kot polovica študentov. Na voljo je bilo 440 čitalniških mest, 15 terminalov za iskanje gradiva in 6 računalnikov.[25]
V svojem poslovanju so knjižničarji sodelovali pri razvoju Cobissa, razvijali informacijsko dejavnost s ponudbo zbirke Cobib, elektronskih revij ter podatkovnih zbirk vseh znanstvenih področij v obliki CD-Rom in s pomočjo omrežja internet. Uporabniki so lahko rezervirali gradivo po internetu in si podaljšali gradivo po telefonu. Nove tehnologije so omogočile nove možnosti zagotavljanja dostopnosti do informacij in publikacij.[26] Knjižnica je bila glede razvitosti informacijske tehnologije primerljiva z ostalimi evropskimi knjižnicami podobne velikosti. Leta 2003 je praznovala şvojo 100. obletnico.
[1] Bruno Hartman: Ob novem zakonu o visokem šolstvu. V: Knjižnica 19 (1975), št. 1-4, str. 86.
Univerzitetna knjižnica Maribor – novo ime. V: Knjižnica 20 (1976), št. 1-4, str. 186.
[2] Irena Sapač: Daljna vizija znanstvene knjižnice. V: Večer 59 (2003), št. 73, 29. 3., str. 43.
[3] Bernard Rajh: Univerzitetna knjižnica Maribor v svoji novi zgradbi. V: Zbornik ob devetdesetletnici Univerzitetne knjižnice Maribor (1903-1993) in stoletnici rojstva Janka Glazerja (1893-1975), Univerzitetna knjižnica Maribor, 1993, str. 8.
[4] Bruno Hartman, Projekt visokošolskega knjižničnega sistema v Mariboru, Združenje visokošolskih zavodov, Maribor 1974, str. 98.
Bruno Hartman: Poskus razvojnega načrta Visokošolske in študijske knjižnice v Mariboru za razdobje 1970-1985, Visokošolska in študijska knjižnica Maribor, str. 2.
[5] Helena Grandovec: Za kulturno in znanstveno delo, Večer 39 (1983), št. 114, 19. 5., str. 5.
[6] Bruno Hartman: Petinsedemdeset let Univerzitetne knjižnice Maribor. V: Knjižnica 22 (1978), št. 3-4, str. 172-173.
[7] Vili Vuk: Rast terja prostore, Večer 33 (1977), št. 100, 30. 4., str. 9.
[8] Bruno Hartman: O novi stavbi Univerzitetne knjižnice Maribor. V: Knjižnica 25 (1981), št. 1-4, str. 66-69.
[9] M. Bučar: Nova zgradba knjižnice nujna, Večer 29 (1973), št. 158, 12. 7., str. 5.
[10] S. P.: Knjižnici pravo vrednost, Večer 33 (1977), št. 215, 16. 9., str. 7.
[11] Vili Vuk: V novem srednjeročnem obdobju, Večer 35 (1980), št. 29, 5. 2., str. 6.
[12] Vili Vuk: Več domače literature, Večer 36 (1981), št. 103, 7. 5., str. 6.
[13] Irena Sapač: Računalniško podprti sistemi izposoje v knjižnicah, Kulturna skupnost Slovenije Ljubljana, Univerzitetna knjižnica Maribor 1985, str. 24-25.
[14] Irena Sapač: Razvoj informacijskih sistemov v Univerzitetni knjižnici Maribor v obdobju od 1982 do 1989. V: Zbornik ob devetdesetletnici Univerzitetne knjižnice Maribor (1903-1993) in stoletnici rojstva Janka Glazerja (1893-1975), Univerzitetna knjižnica Maribor, 1993, str. 38, 40, 46-47.
[15] Irena Sapač: Mejniki v razvoju Univerzitetne knjižnice Maribor od leta 1903 do leta 2003. V: 100 let Univerzitetne knjižnice Maribor, Univerzitetna knjižnica Maribor, Maribor 2003, str. 43-46.
[16] France Forstnerič: Nova knjižnica v Mariboru najsodobnejša v državi, Delo 30 (1988), št. 266, 15. 11., str. 6.
[17] Vili Vuk: V novem srednjeročnem obdobju, Večer 35 (1980), št. 29, 5. 2., str. 6.
[18] France Forstnerič: Nova knjižnica v Mariboru najsodobnejša v državi, Delo 30 (1988) št. 266, 15. 11., str. 6.
[19] Irena Sapač: Mejniki v razvoju Univerzitetne knjižnice Maribor od leta 1903 do leta 2003. V: 100 let Univerzitetne knjižnice Maribor, Univerzitetna knjižnica Maribor, Maribor 2003, str. 49.
[20] Breda Brezovšek: Knjižnično informacijski sistem Univerze v Mariboru. V: Zbornik ob devetdesetletnici Univerzitetne knjižnice Maribor (1903-1993) in stoletnici rojstva Janka Glazerja (1893-1975), Univerzitetna knjižnica Maribor, 1993, str. 76-77.
[21] Breda Filo, Univerzitetna knjižnica v novi podobi ali splošnoznanstvena knjižnica in specialni uporabnik. V: Knjižnica 34 (1990), št. 3, str. 30-35.
[22] Irena Sapač: Mejniki v razvoju Univerzitetne knjižnice Maribor od leta 1903 do leta 2003. V: 100 let Univerzitetne knjižnice Maribor, Univerzitetna knjižnica Maribor, Maribor 2003, str. 49-52, 54, 59.
[23] Zaprta Univerzitetna knjižnica, Večer 56 (2000), št. 204, 2. 9., str. 14.
[24] Irena Sapač: Mejniki v razvoju Univerzitetne knjižnice Maribor od leta 1903 do leta 2003. V: 100 let Univerzitetne knjižnice Maribor, Univerzitetna knjižnica Maribor, Maribor 2003, str. 54-57.
[25] Irena Sapač: Univerzitetna knjižnica kot dinamični sistem. V: Knjižnica 46 (2002), št. 4, str. 133-134.
Jerneja Ferlež: Do kataloga UKM iz naslonjača: uporaba spletne verzije OPAC-a. V: Razvoj visokošolskih knjižnic za Univerzo 21. stoletja, Gospodarska zbornica Slovenije, Ljubljana 2002, str. 208.
[26] Breda Brezovšek, Sonja Haberl, Cvetka Krojs: Enota za delo z uporabniki. V: 100 let Univerzitetne knjižnice Maribor, Univerzitetna knjižnica Maribor, Maribor 2003, str. 100-101.
