Toni Gašperič rad pove, da je bil rojen 5. maja 1945. leta, na dan ustanovitve prve slovenske vlade, in hudomušno doda, da nesreča nikoli ne pride sama … Rodil se je doma v Metliki, kot tretji otrok matere Stanke in očeta Janeza. V družini je bilo šest otrok, pet fantov in dekle. Oče je bil čevljar, mama pa gospodinja.
O svojem otroštvu je v intervjuju za revijo Rast z g. Rastom Božičem povedal: “Naša družina je v času mojega otroštva živela bolj v revščini, kot pa v normalni blaginji. Ker je bil to čas neposredno po drugi svetovni vojni, nam je bilo to samo po sebi nekako razumljivo, saj tudi, če bi imeli denar, ne bi imeli kaj kupiti. Trgovine so bile prazne, dobivali pa smo ameriško pomoč in jedli ‘Trumanova jajca’, pili mleko v prahu, v sode vložene soljene ribe in podobno. V Murnovi slaščičarni smo ob nedeljah dobivali brezplačen kakav, skratka nekako smo se prebijali. Meso smo imeli na mizi le enkrat tedensko. Ob nedeljah smo doma pojedli juho in govedino, ‘i gotovo’.”
Osnovno šolo je obiskoval v Metliki, srednjo šolo pa v Novem mestu, kjer je tudi maturiral. Končal je Pedagoško akademijo v Ljubljani.
Prvo službo je dobil v metliški osnovni šoli. Pet let je poučeval višje razrede osemletke. Nato se je zaposlil v tovarni Beti. Delal je kot referent za reklamo in propagando. Dolga leta je bil urednik Vezila – glasila tekstilne tovarne Beti Metlika. V šolskem letu 1979/80 je postal ravnatelj na tamkajšnji srednji šoli tekstilne usmeritve.
Bil je tudi ravnatelj osnovne šole v Podzemlju. Leta 2000 se je upokojil.
Sam pravi, da se je drugič rodil, ko so mu leta 2001 presadili ledvico. Pred tem je dve leti in pol hodil na dializo. Tudi zaradi te izkušnje je pobudnik vzpostavitve dializnega centra v Beli krajini, saj ve, kako težko se je dializnim bolnikom voziti čez Gorjance.
Danes z ženo Jano živi v Gribljah, v idiličnem okolju ob reki Kolpi. Njegov dom je vedno odprt prijateljem, znancem in tudi neznancem. Prav vsi so dobrodošli, za vsakega se najde hrana, pijača in hudomušna beseda. Tonijev dom, hočeš – nočeš, zapustiš z nasmehom na obrazu.
Njegovo največje veselje so vnukinje Lea, Tea in Nea, ki jim posveča veliko časa in pozornosti. So njegovi sončki, ki ga pogosto obiščejo in takrat ima čas le zanje.
