Leta 2005 se je v kletnem prostoru Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka zbralo deset bralk, ki so se skupaj z mentorico Natašo Škofic Kranjc spraševale, kako oblikovati bralni krožek. Zdaj se od jeseni do konca pomladi z isto mentorico na dva tedna srečujejo v Krajevni knjižnici Trata, kjer s strastjo in navdušenjem razpravljajo o knjigah. V osemnajstih skupnih letih so prebrale skoraj tristo knjig in se o vsaki temeljito pogovorile.
Ob polnoletnosti bralnega krožka je nastala razstava Knjigosnedke praznujemo, ki povzema vsa leta literarnih potovanj. Razstava je bila najprej postavljena aprila 2024 v Krajevni knjižnici Trata, kjer se knjigosnedke srečujejo, nato pa še oktobra 2024 v matični Knjižnici Ivana Tavčarja Škofja Loka, kjer se je začela njihova pot.
Zapisi članic in fotografije Olge Lipič ujamejo vzdušje njihovih bralnih srečanj in nam prinašajo vpogled v globoke vezi, ki so se spletle z branjem.
“Januar 2005. Majhen kletni prostor knjižnice v Šolski ulici. Ob straneh police s knjigami, na sredi miza, okoli katere se stiska deset bralk, ki se sprašujejo, kako naj bi izgledal bralni krožek. Tako se je začelo pod vodstvom mentorice Nataše.
Piše se leto 2024. Zdaj se zbiramo v udobnejšem prostoru v knjižnici na Trati, a bistvo, to je želja po branju dobrih knjig in pogovor o njih, je ostalo enako. Vsaka dva tedna se srečamo ob novi knjigi; različnost mnenj ob prebranem nam odpira nove poglede in po vsakem srečanju smo bogatejše za novo znanje ter boljše razumevanje sveta in sebe.
V teh letih smo prebrale blizu tristo knjig, se o vsaki pogovorile in poskusile izluščiti njeno bistvo. Morda pa je najpomembnejše, da smo ob tem, ko smo brskale po knjigah, brskale tudi po sebi in so nam junaki iz knjig pomagali, da smo se tudi same bolje spoznale.
Nekaj nas je, ki v krožku vztrajamo prav od začetka, druge življenjske razmere prisilijo k prenehanju, od obiskovalk krožka pa bi verjetno na prste ene roke lahko prešteli tiste, ki so krožek nehale obiskovati, ker jim ni bilo všeč.
Smo tudi velike zagovornice pisanja na roko, saj smo z našimi zapiski, ki si jih delimo ob branju, popisale že lepo število zvezkov.
V veliko pomoč nam je Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka, ki nam vsa leta nudi prostor. Tudi brez prijaznega sodelovanja knjižničark pri oskrbi s knjigami bi se na naši bralni poti veliko bolj spotikale. Tako je naš krožek lepa potrditev pregovora, da je v slogi moč.
Srečo imamo, da je med nami Olga, ki s svojimi fotoreportažami pronicljivo ujame vzdušje naših srečanj. Tako se beseda in slika zlijeta v bogato celoto, ki jo skuša zajeti pričujoča razstava.”
Knjigosnedke
