Gre za prvi vidnejši posvetni tisk prekmurske književnosti, ki vsebuje opis ženitovanjskih običajev. Alfonz Gspan ga je označil za zabavnopoučno knjigo, ki vsebuje nekaj posvetnih pesmi in vzorce za govore pri svatbenih običajih.
Franci Just ugotavlja, da čeprav ni izpričanih drugih podobnih prekmurskih lahkotnih kramljanj, pospremljenih z rahlo satiro in zabavljanj na zakonsko življenje, lahko v tem delu vidimo del evropske tradicije pesništva, specifične srednjeveške latinske poezije, ki so jo Madžari prevzeli konec 15. stoletja v obliki zgodovinskih, družbeno satiričnih in ljubezenskih pesnitev in ga razvijali tudi pozneje, od tam pa je moglo zaiti v prek mursko posvetno leposlovno ustvarjanje. Delo je bilo najdeno kot rokopis v zapuščini pisatelja Janoša Kardoša.[1] Knjižica, ki sicer obsega 63 strani je bila natisnjena leta 1807 v Šopronu na Madžarskem, kasneje so bili še štirje knjižni ponatisi v letih 1852, 1898, 1909 in 1929. Za bibliotekarstvo je ob tem zanimivo, ko del naklade knjižice izdane leta 1909, ima dovezavo z ovojno naslovnico rdeče barve iz leta 1911.
Knjižica sestoji iz treh delov; prvi del se imenuje »Starišinstvo« o snubitvi in »Zvačinstvo« v katerem pa zvačin nastopi le z vabilom na svatbo, ves ostali del pa zavzemejo razgovori starešin med svatbo. Oddelek zase, čeprav ni grafično poudarjen, pa so Zgovárjanja pri večérji po trej deački Osobaj, nakar slede kot tretji del knjige pesmi, tudi brez grafično označene meje. Posamezni deli v prvem delu so enaki ali podobni v različnih madžarskih, medmurskih ali prleških svatbenih knjižicah. Okvir celotnega tega starišinskega dela je verski, z navedbami iz sv. pisma in s posnemanjem njegovega sloga.[2]
V oddelku „Zgovárjanja”, trije dijaki v vezani besedi zabavajo svate in sicer s hvaljenjem lastne učenosti in navajanjem tujih mest in dežel. Najprej besedno tekmujejo med seboj, ko pa si izprosijo darove, šaljivo spregovorijo o zakonskem življenju.[3] „Zgovárjanja” so verjetno tudi prevedena vsaj v glavnem iz madžarščine in delno prilagojena domačim razmeram (npr. z omembo Sóbote[4] blatne). Tretji del knjižice vsebuje pesmi tako, Fašenska slobouda, »Edne požalüvane možá vzéte žene pesen«, »Od stare žené i mládoga moža«, »Od pét piáni báb« in na glasbo pesmi Meg holt feleségem prevedena iz madžarščine »Jaj zgübo sam ženo«, ki jo je treba peti po napevu te madžarske pesmi. V ponatisu iz leta1852 je dodanih dvanajst novih pesmi, ki so vsaj nekatere očitno prevod iz madžarščine ter so verjetno delo Janoša Kardoša, za kar govori izročilo o njegovem »izdajanju« starišinskih knjig,[5] kot tudi njegovo prevajalsko delo v tem času, ko se kdo drug med protestanti z njim ni ukvarjal.[6]
Za naslovom so na naslovni strani knjižice navedene kratice S. L. D. in za njimi se skriva pisatelj, prevajalec ali prireditelj knjižice. Vilko Novak domneva, da bi se za njimi naj skrival Štefan Sijarto, ki je v teh letih bil tudi edini javno nastopajoči verzifikator v naši krajini, učitelj v Domanjševcih, kjer je bil tudi levit ali licenciat.[7] Torej Sijarto levit domanjšavski … Ker pa je v neki knjigi, ki jo je izdal Sijarto že leta 1796, jezik nekoliko različen se Novak ne more dokončno odločiti zanj in zato srečno dognanje prepušča bodočnosti.[8]
Zaradi takratne oblike prekmurskega narečja priobčujemo še odlomek iz Zgovárjanja pri večerji, po trej deački osobaj.
Prva osoba.
………………
Obhodo sam lejpi hválni Nemški orság,[9]
Nagledno sam že jas Francúski orság,
Bio sam vu Anglii i vu Hollandii;
Dobro znam, gde leží orság Arabinski.
Te nazáj pridouči v naššo domovino
Lio so me pouzvali vu Sobotho blatno,
Kaj bi tam Rector[10] bio v ti víšešnji šoláj,
Vučiteo zvün réda v Abécéski knigaj
Záto vi tou znájte, kaj sam jas vučiteo,
ár so moja dela gvüšno žmetna jáko,
da se pa na velko čést jas ne podávam,
záto vso cifranje[11] z tejla[12] tá nehávam.
[1] Rengeo, C. (2001). Pomenske funkcije glagolskih oblik v Starišinstvu i zvačinstvu. Diplomsko delo (str. 22-23). Maribor: Filozofska fakulteta. Janez Kardoš (1801-1875), evangeličanski duhovnik, prevajalec in prireditelj književnih del. (dalje, Rengeo, 2001)
[2] Novak, V. (1976). Izbor prekmurskega slovstva (str. 66). Ljubljana: Zadruga katoliških duhovnikov. (dalje Novak, 1976)
[3] Rengeo, 2001, str. 24.
[4] Murska Sobota.
[5] To je leta 1925 trdil evangeličanski duhovnik in učitelj v Šalamencih Janoš Flisar (1856-1947).
[6] Novak, 1976, str. 67-68.
[7] Naslov za duhovnika, diakona, kadar streže pri bogoslužju, zlasti pri slovesni maši.
[8] Novak, 1976, str. 68.
[9] Madž. ország = država
[10] Ravnatelj.
[11] Krašenje, lepotičenje.
[12] Telo.
