skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Knjižnica Mirana Jarca stoji na temeljih častitljive zgodovine Novega mesta

Na prostoru današnje Knjižnice Mirana Jarca je do leta 1779 stal mestni špital s cerkvijo sv. Martina. Mestni špitali so bile značilne srednjeveške mestne ustanove, toda za razliko od številnih slovenskih mestnih špitalov o novomeškem vemo presenetljivo malo. Še največ o njem zvemo v knjigi Zgodovina Novega mesta, ki jo je leta 1891 napisal zgodovinar Ivan Vrhovec. Mestni špital ni bil bolnica, ampak hiša za uboge, obubožane in onemogle meščane, ki si niso mogli več sami služiti kruha oziroma so bili prerevni, da bi si lahko plačali primerno oskrbo. Vrhovec (1891: 35) ni našel podatka, kdaj so špital pozidali, sklepal pa je, da verjetno kmalu po ustanovitvi mesta leta 1365. Za uresničevanje svojega poslanstva in za vzdrževanje objektov je špital od radodarnih meščanov in drugih dobrotnikov pridobival denarna sredstva, vinograde, njive in kmetije s podložnimi kmeti vred, ki so špitalu plačevali davke in delali na njegovih posestvih. O špitalski cerkvi je Vrhovec (1891: 32) zapisal, da je bila v listinah omenjena že leta 1428 in se pri navedbi letnice skliceval na Glasilo zgodovinskega društva za Kranjsko iz leta 1866 (Mittheilungen des historischen Vereins für Krain). Podobno kot mestni špital so tudi cerkev dali sezidati mestni dobrotniki in ji namenili določeno premoženje v obliki daril in volil. Vrhovec (1891: 32–34) je med pomembnimi dobrotniki omenjal nekega Apfaltrerna in njegovo ženo Katarino, rojeno Semenič, ki sta bila tudi pokopana v špitalski cerkvi, ter brata Tischler, ki sta leta 1680 tu ustanovila bogat beneficij in tako izboljšala v tistem času nezavidljivo premoženjsko stanje špitala. Špitalu sta poleg večje vsote denarja in številnih njiv, kmetij in vinograda na Trški gori za potrebe špitalskega kaplana poklonila tudi zidano hišo zraven cerkve sv. Katarine, ki je do leta 1794 stala na lokaciji današnje spomeniške ploščadi med Rozmanovo ulico in Prešernovim trgom. Leta 1779 so špital in cerkev podrli, material uporabili za gradnjo nove hiše na istem kraju, premoženje cerkve pa leta 1795 pripisali verskemu zakladu. V katalogu meščanov je bilo zapisano, da so cerkev in špital prodali za 150 goldinarjev (Vrhovec, 1891: 34). Vse sledi o nekdanji podobi špitala in cerkve so bile zabrisane s kasnejšimi novogradnjami na tem prostoru, prav tako pa ni bila izkoriščena možnost, da bi bile ob gradnji prizidka Knjižnice Mirana Jarca izvedene arheološke raziskave, s katerimi bi lahko arheologi določili severno linijo mestnega obzidja, morebiti pa našli tudi materialne sledove srednjeveškega špitala. Prav gotovo je bila to ena večjih stavb v mestu, zgrajena iz treh bivalnih objektov, ki so oklepali notranje dvorišče, četrto stranico dvorišča pa je zapirala špitalska cerkev. Ob špitalu je bilo tudi pokopališče, katerega lokacija nam je prav tako neznana. Na nekdanjo Martinovo cerkev nas spominjata le še ob starem vhodu v knjižnico vzidana kamnita plošča z letnico 1779 in Valvasorjeva grafika vedute Novega mesta s špitalsko cerkvijo na severnem poteku mestnega obzidja.  

S terezijanskimi upravnimi reformami je Novo mesto postalo središče upravno enotne pokrajine, ki je obsegala Dolenjsko, Belo krajino in ribniškokočevsko območje (Jarc, 1990: 47). Leta 1749 je namreč po dekretu cesarskega dvora v Novo mesto prišel prvi okrožni glavar. Sprva je stanoval in deloval v zasebnih hišah, leta 1804 pa je vlada ukazala, da mora mesto za delovanje okrožnega urada ali kresije sezidati novo poslopje. Ker mesto ni imelo denarja za novogradnjo, so odkupili hišo, ki jo je trgovec Janez Jacomini sezidal na mestu starega mestnega špitala in cerkve sv. Martina, in jo do leta 1830 v duhu tedanjega klasicizma prezidali v okrožni urad. Leta 1849 je bil okrožni urad razpuščen in leta 1850 se je v njegove prostore vselilo okrožno sodišče (Vrhovec, 1891: 46–47). Sodišče so že leta 1899 preselili v nekdanjo mestno vojašnico na današnji Jerebovi ulici, kjer deluje še danes (Mlinarič, Grobovšek, 1990: 106), v izpraznjeni objekt pa so iz križatije, ki je danes del Dolenjskega muzeja, premestili okrajno sodišče (Jarc, 1990: 60).

Per saperne di più

Fotogalleria

Opzioni di filtraggio

Ricerca

Tipo di contenuto

Categorie
Categorie
Categorie
Categorie

Organizzazione

Partner


Scelta della regione


2008 - 2022 © KAMRA, Production: TrueCAD d.o.o.