Po osmih mesecih, ko je ozdravel, so ga s skupino sojetnikov, med katerimi je bilo tudi nekaj Slovencev – Korošcev, odpeljali najprej z ladjo po reki, nato pa še z vlakom v notranjost dežele.
Očeta so dodelili na posestvo, katerega gospodar je bil grof nemškega rodu. V carski Rusiji so bila namreč največja posestva v lasti nemških grofov. Tam je pasel konje, krmil živino, delal na polju, pozimi pa čistil in popravljal poljsko orodje in stroje. Življenje v ujetništvu mu ni bilo prehudo, vsaj hrane ni primanjkovalo. Pasel je več kot sto konjev. Naučil se je dobro jezditi. Spočetka je pri urjenju večkrat telebnil s konja. Domače hčere so se krepko zabavale na njegov račun. Pozimi so ujetniki stražili ogromen sadovnjak, obdan z visokim obzidjem. Cele noči so kurili mokro slamo, da je gost dim varoval sadna drevesa pred hudim ruskim mrazom. Sadje je namreč imelo v Rusiji visoko ceno. Vsako nedeljo je s kočijo vozil domače hčere na ples v oddaljeno vas. Verjetno je doživel romanco z eno izmed njih. To sklepam po drobnem lističu s posvetilom v nemškem jeziku, ki sem ga našel med njegovo zapuščino v starem kovčku. Toda v Rusiji je izbruhnila revolucija. Boljševiki so pobijali svoje nasprotnike in pri tem zravnali cele vasi z zemljo. Ujetniki na posestvu, kjer je delal oče, so uvideli, da bo kmalu tudi do njih pridrvela neustavljiva boljševiška Rdeča armada. Zbralo se jih je okoli deset Slovencev in neke noči so skupaj zbežali s posestva.
