O zgodovini mlina in žage sem se pogovarjal tudi z ljudmi, ki so z mlinom tako ali drugače povezani.
Nekaj informacij o mlinu je dal sedaj že pokojni solastnik mlina Alojz Kuzma v otroški oddaji Zlatko Zakladko: Kuzmin mlin na Lahinji, ki jo je posnela Radio televizija Slovenija leta 2006.
Jože Kuzma, ki sedaj že nekaj desetletij živi v Nemčiji, je še edini živeči, ki je bil v mlinu tudi rojen. Povedal mi je marsikaj zanimivega. Že od otroških let je bil vpet v delo, tako v mlinu in na žagi kot tudi na polju in v gozdu.
Same zgodovine mlina ne pozna preveč, kajti bil je še mlad, ko je šel od doma. Najprej je šel pri osemnajstih letih k vojakom (1964) ter januarja leta 1969 v Nemčijo. Namenjeno je bilo, da najstarejši brat prevzame mlin, mlajša dva pa gresta od doma ”s trebuhom za kruhom”.
Danes je vhod v stanovanjski del mlina s strani, torej s poti. Tudi Jože Kuzma pa se spomni, da je bil vhod v mlin vedno s strani, od poti, toda poznano mu je, da je bil nekoč vhod v stanovanjski del mlina od zadaj, torej z iste strani, kot vhod v sam mlin. Potem so nekoč vrata zazidali oziroma vzidali okno. Kdaj je bil zazidan balkon do nekdanjega vhoda, mu ni poznano.
Kar se tiče dela v mlinu, mu je ostalo v spominu, da so pred mletjem pšenico vedno nekoliko navlažili v za to posebej narejenem koritu, da prah ni šel skozi sito v moko. Žito so poškropili z vodo in nato premešali. Dela, ki so jih opravljali v mlinu, se je naučil od svojih dveh bratov, ki sta bila, sploh prvo rojeni, 12 let starejši od njega.
Kot je omenil, so poleg mlina imeli tudi žago. Delo na žagi so dopolnjevali z mlinom, saj so žagali tistim, ki so les pripeljali, prav tako so hlodovino tudi kupovali in potem žagan les prodajali po ”kubiku”.
Dela pa je bilo tudi s kmetijo. Navadno so imeli tudi po tri konje, s katerimi so delali v gozdu in jih uporabili za delo na polju. Vedno je bilo tudi nekaj krav, pa tudi svinjak je bil vedno poln. Pitali so vsaj osem prašičev, kar ni bilo za mlinarje nič nenavadnega, saj so za uslugo mletja vzeli delež žita. Ta naj bi znašal eno desetino pripeljanega žita. Tako so prašiče krmili predvsem z otrobi (z mletjem odstranjeni ovojni del semena pšenice, rži –FRAN). Pa tudi sami so sejali žito.
Kot je povedal Kuzma, niso imeli določenih dni, ko je bil mlin odprt, mleli so takrat, ko je kdo žito prinesel ali pripeljal. Velikokrat so ljudje prinesli vrečo z žitom in jo pustili na klopci pred mlinom, ko nikogar od domačih ni bilo doma. Ne spomni se, da bi kdaj prišlo do zapletov, torej da bi kdo kaj ukradel. Seveda so bili veseli, da je kdo prišel in prinesel kakšen ”žakelj” za mlet. Pa tudi drugače je bila navada, da so si vzeli čas za koga, ki je prišel mimo mlina in, kot je povedal Jože Kuzma, izpili kakšen štamprle šnopsa ali ”špricer”.
Mleli so različno žito: ajdo, oves za prašiče, koruzo za polento in žgance, kot tudi za ”šrot”. Prav tako so mleli tudi pšenico in rž. Ljudje iz Butoraja in sosednjih vasi so nosili v mlin skozi vse leto, toda proti jeseni in do kolin je bilo nekaj več mletja za šrot, s katerim so pitali prašiče. Mlin je imel štiri kamne in tudi stope za stopanje ječmena in prosa, kjer so žito luščili. Govorimo o luščenju lupin ječmena in prosa. Tudi stope je poganjalo mlinsko kolo.
Kot je povedal Jože Kuzma, ”Pučetov” mlin na Butoraju ni imel toliko težav s povodnjo, ki bi delala škodo v mlinu. Voda je malenkostno zalivala, samo enkrat se spomni, da je voda zalila mlin do te mere, da so ”plavali” zaboji (pajtli), kamor se je po koncu mletja iztresa moka. Takrat so morali zaboje na novo zbijat in pa tudi vse očistiti.
Kot v vsakem mlinu so tudi v tem od časa do časa opravili vzdrževalna dela. Pri mlinu je bilo od časa do časa potrebno kamne, ko so postali preveč gladki, tudi naklepati. To je pomenilo, da so odstranili grod (zaboj, v katerega so vsuli žito, ki je nato padalo med kamna) in zgornji kamen ”laufar” in z namočenim ravnim strešnikom podrgnili po celotni površini kamna. Tam, kjer so bile opazne pikice od strešnika, so morali kamen dobro sklepati, da je dobro mlel. Isto je veljalo tudi za spodnji kamen ”lenuh”. Jože Kuzma je povedal, da so vsake toliko morali ”klepce” (to so kladiva, ki so jih uporabljali za klepanje kamnov) odnesti v Črnomelj h kovaču Juliju Strugarju. Ta jih je dal v žerjavico in jih nato potolkel, da so bile konice bolj špičaste.
Glede vodnih razmer je bilo tako, da večjih težav s pomanjkanjem vode ni bilo. Poleti je bilo od časa do časa, če je delala žaga, potrebno počakati, da se je jez napolnil. Ali pa so čez noč počakali, da se je do jutra nivo vode dvignil in nato nadaljevali delo.
Sam se ne spominja, da bi živeli v pomanjkanju. Hrane je bilo dovolj. Če je primerjal njihove razmere z drugimi, so nekateri živeli veliko bolj skromno. Tudi na splošno ni imel slabih spominov na otroštvo.
Po smrti očeta je najstarejši brat prevzel mlin in žago. Toda brat je leta 1975 umrl in postavilo se je vprašanje, kako naprej. Jožetu je starejši brat predlagal, da se vrne iz Nemčije in vse prevzame, toda bil je že preveč vpet v okolje v tujini. Tako družinsko, kot tudi poslovno. Upravljanje mlina je prevzel brat Lojze, lastništvo mlina po so si med seboj razdelili oba brata ter njuna mama.
Brat Lojze je kasneje mlin, kot tudi žago leta 1990, obnavljal in usposobil za mletje in žaganje. Pri tem je iskal kamne za mletje tudi v drugih mlinih, kjer so mletje opustili. Po obnovi so bila v funkciji samo tri vodna kolesa, ki so poganjala tri mlinske kamne. En kamen je bil za pšenico, drugi za rž ter tretji za koruzo in ”zmes”.
Pogovor sem opravil tudi s sedanjima lastnikoma Tatjano Kuzma in Damjanom Cesarjem.
Povedala sta mi, da je mlin nekoč tudi pogorel, toda ne ve se kdaj. Tudi to sta vedela, da je bil mlin dozidan proti severni strani, kar je tudi vidno iz sprednje strani, ker je levo okno nekoliko zamaknjeno. Strojni del mlina sem si lahko tudi ogledal. Zanimivo je bilo videti, da je nekaj deset centimetrov pod stropom stena mlina nekoliko tanjša. Ugibamo lahko ali je bila stavba mlina nekoč v zgornjem delu lesena in je bil mlin tudi v pritličju ter mansardi pozidan po požaru? Ob tej priložnosti pa so lahko steno kletnega dela mlina tudi dvignili.
Naprej od mlina je še ena stavba, kjer je bil nekoč hlev oz. štala. Prvotni del stavbe je bil levi del, desni del (dograjen proti reki) je bil zgrajen pozneje, kar je dobro razvidno iz fotografije. Prav tako je vidno, da je bil tudi prvotni del pozneje nekoliko nadzidan, predvidoma takrat, ko so objekt razširili.
Nad štalo je bil nekoč bivalni prostor. Komu je bil namenjen? Ali je tam živela mlinarjeva družina? Povsem možno. Tudi notranje stene so bile pobeljene (kar je vidno še danes), tla pa so bila lesena. V severnem delu je del zunanje stene nekoliko tanjši. Čeprav mi nobeden od informatorjev tega ni mogel potrditi, predvidevam, da je bil tam nekoč vhod, torej s strani, v času, ko se je prostor uporabljal za bivanje. Danes je vstop v nadstropni del stave mogoč le z uporabo lestve. In kot mi je potrdil Jože Kuzma, so ta nadstropni prostor, kar se on spomni, uporabljali za spravilo sena.
Naprej od štale so nekoč stali svinjaki. O tem danes pričajo le temelji, preostali del je bil pred leti podrt.
Ko pridemo k mlinu, je levo od mlina manjša stavba. Kot mi je povedala Anica Kuzma, so bili v tej stavbi nekoč svinjaki. Kasneje so nove naredili za štalo. Stavbo pa so pozneje uporabljali za shranjevanje kmečkega orodja. Danes je objekt obnovljen in je primeren za bivanje.
