Avtorica zgodbe je Valerija Ravbar.
»O Pustu so zrele neveste, o postu pa preste.» Tako pravi ljudska modrost. Po starem izročilu je bilo obdobje od Svetih Treh kraljev pa do pustne nedelje čas za veselice, plese in ženitovanje. Zato je bil predpust za dekleta, ki so se želela poročiti, a jim to ni uspelo, zelo zoprno obdobje. Marsikatera je goreče molila, da bi dobila moža, a molitev očitno ni bila dovolj. Najbolj zavzete so šle tudi na božjo pot k sv. Antonu Padovanskemu, ki je zavetnik zaljubljencev. Najbližja je bila cerkev sv. Antona v Štangi pri Litiji. Rekli so, da sama molitev ne bo pomagala, ampak se mora dekle z glavo toliko časa zaletavati v lipo pred cerkvijo, da se zatrese njen vrh. Pri sv. Antonu na Zdenski rebri v dobrepoljski fari pa se je morala v lipo zaletavati tako dolgo, da je padel z drevesa vsaj en list. O sv. Antonu, ki goduje 13. junija, se listi pač še dobro držijo vej.
Navada, da se je pred pustom vršila večina porok, že davno ne velja več. Po vojni se je ta običaj čedalje bolj opuščal in ljudje so se poročali večinoma spomladi – tudi zato, da sta mladoporočenca prihranhila za plašč. Tradicionalnih porok z ohcetjo je bilo tudi čedalje manj. Neveste niso imele belih obek in pajčolanov, ampak črn kostim in bel šopek iz povoskanih papirnatih rož. Poročit so se šli na Brezje ali v Ljubljano, da se je v domačem kraju čim manj vedelo. Tako se je tudi prihranil denar za šranganje in podobni nepotrebni izdatki.
V času, ko sem bila jaz godna za možitev, romanja k sv. Antonu niso bila več v modi. Smo se pa potrudile za ženina na druge načine. Stara vraža, da se bo tista, ki bo na veliko soboto prva prišla z žegnom iz cerkve, v tistem letu zagotovo omožila, je bila zelo privlačna. Dekleta so se preračunljivo nastavljala okoli vrat, da bi bilo videti kot naključje, če so uspela pri odhodu prva prestopiti cerkveni prag. Toda to izvesti, ni bilo tako preprosto, kot je slišati. V naša soseski nosimo jedi k blagoslovu v cerkev sv. Marjete, ki kraljuje vrh griča sredi vasi Malo Črnelo. Časi, ko so gospodinje s polnimi jerbasi na glavah sopihale v hrib, so tudi že davno minili. Šunko, potico, pirhe, hren in še vse drugo, kar sodi v žegen, zložijo v košaro in jo pregrnejo s prtičem, na katerem je izvezeno jagnje. K blagoslovu jih odnesejo večinoma dekleta ali pa otroci. Postavijo jih na lesen podest pri stranskem oltarju in se umaknejo v klopi ali zadaj pod kor. Ko je obred mimo, spet vsak poišče svojo košaro in se odpravil proti domu.
Navadno so se otroci prvi zapodili po košare in bili tako seveda prvi zunaj. Pa tudi nekako se ni spodobilo, da bi se dekleta preveč podvizala iz cerkve in pokazala, kako rada bi, da jih do naslednjega predpusta ženin popelje pred oltar. O veliki noči leta 1971, ko sem bila tudi jaz že na vrsti za možitev, se mi je nasmehnila sreča. Bila sem tako pozna, da se nisem mogla drenjati čez polno cerkev do oltarja in sem obstala s košaro v rokah tik za vrati. Ko je bil obred končan, je bilo samo po sebi umevno, da bom jaz odprla vrata in prva prestopila prag. Toda kakšno presenečenje! Zunaj je stala stara vdova iz sosednje vasi. Bila je tako pozna, da jo je bilo sram stopiti v cerkev med obredom in je menila, da bo blagoslov dosegel njeno košaro tudi skozi zaprta vrata. Zdaj je bila pač prva na pragu in prva na poti domov. Dekleta smo se z nasmehom spogledala, češ: zapravljena priložnost, saj starka gotovo nima v načrtu poroke. Toda, glej, tisto leto se je na presenečenje vseh oženil vdovin ostareli sin. Kadar vidim njenega pravnuka, kako divja s traktorjem po cesti čez vas, se radostno nasmehnem ob spominu. /Ja, ampak tisto jesen sem se vseeno poročila tudi jaz: v beli obleki z vlečko, s šranganjem in ohcetjo./
