Leta 1972 je lutkovno gledališče znova začelo delovati.
Zanj je bil odgovoren učitelj Danilo Škulj, Matija Glad pa je bil njegov tesni sodelavec. Kasneje pa je vodenje lutkovnega gledališča vse do svoje upokojitve prevzel Matija. Istega leta so na Osnovni šoli Jože Šeško ustanovili lutkovni krožek. V krožku so sodelovali otroci iz drugega razreda, ki so izdelovali lutke in pripravljali lutkovne igrice. Uprizarjali so jih ob različnih priložnostih: za dedka Mraza, za Dan žena, gostovali so v podjetjih, šolah in podobno. Izdelovali so kaširane lutke in lutke iz blaga. V različnih obdobjih so krožek vodile učiteljice Mara Sarkič, Milka Gorše in Olga Lenac.
Od leta 1972 do upokojitve so nastale lutkovne igrice: MEH ZA SMEH (1972), RAČKA (1974 in april 1978), MEDVEDEK NA OBISKU (februar 1975), KLJUKČEV ROJSTNI DAN (maj 1975), TONČEK PARTIZAN (1975 ali 1976), MALI STRAH BAVBAV (1978), RDEČA KAPICA (1978).
Meh za smeh je bila zadnja igrica, uprizorjena z lesenimi ročnimi lutkami.
Februarja 1975, ko je bil Matija star 63 let, je napovedal upokojitev z zadnjo lutkovno predstavo MEDVEDEK NA OBISKU Leopolda Suhodolčana.
Matijevo delo in skupini naj bi prevzela nekdanja lutkarka Vesna Metelko ter amaterski igralec in pevec Jože Kalan. Nobena skupina se ni obdržala.
Matija pa se ni mogel kar tako posloviti od lutk. Z uigrano ekip mladih lutkarjev, ki je prestopila prag gimnazije, so skupaj odigrali še nekaj nepozabnih predstav. Večinoma so nastopali v prednovoletnem času za različna podjetja. Lutkovne predstave so uprizorili pred prihodom dedka Mraza, ki ga je igral Matija.
