Po drugi svetovni vojni

Po vojni se je spet vrnil na Ravne, kjer je bil učitelj ter med letoma 1947 in 1951 šolski upravitelj na guštanjski osnovni šoli. Ta se je na njegov predlog že od leta 1948 imenovala Osnovna šola Ravne na Koroškem,torej štiri leta pred uradnim preimenovanjem Guštanja v Ravne na Koroškem. Z ženo sta bila aktivna v sindikatu pedagoških delavcev, Janko je bil predsednik podružnice za Mežiško dolino, Mira pa blagajničarka.  Dr. Franc Sušnik ga je oktobra 1945 nagovoril, da je postal upravnik dijaškega doma v nekdanjem gradu grofa Thurna, kjer je bila tedaj na novo ustanovljena gimnazija. 

Tudi sicer je bil zelo družbeno dejaven. Tako je sodeloval pri prenovi Jagrovega hleva v zadružni dom s kinodvorano, pri postavitvi Malgajevega spomenika na Dobrijah leta 1947 in kot tajnik Zveze borcev pri urejanju partizanskih grobov. Poskrbel je, da se je nadaljevala tradicija predvojne pevske in godbeniške dejavnosti v okviru Sindikalnega kulturno-umetniškega društva Svoboda, kasneje Prežihov Voranc. Predsedoval mu je dr. Franc Sušnik, tajnica in duša društva pa je bila Mira Gačnik, ki je bila ves čas svojega učiteljevanja na Ravnah pianistka pri orkestru. Tega je zelo uspešno vodil kapelnik Jožko Herman. Gačnik je režiral igre, vodil in vadil domače pevce in plesalce koroških plesov. Eden od njegovih učencev se spominja, da ga je učil v četrtem razredu in da so vsak dan po pouku redno prepevali. Janko Gačnik, okrajni referent Vojko Simončič in dirigent Jožko Herman so tudi zaslužni, da je bila leta 1951 osnovana ravenska glasbena šola, uradno pa je bila nato ustanovljena nižja glasbena šola na Ravnah leta 1956. Z vsemi temi dejanji je svojim učencem in mnogim Ravenčanom ostal v neizbrisnem spominu kot zavzet pedagoški in kulturni delavec ter velik domoljub. Po njem so poimenovali Gačnikovo pot, ki je speljana med drugim mimo stavbe nekdanje osnovne šole, v kateri je danes sedež Občine Ravne na Koroškem. 

Zakonca sta ves čas pred drugo svetovno vojno in po njej stanovala v Stari ulici v poslopju, ki stoji poleg cerkve sv. Egidija, v katerem je bila nekoč šola. Janko je sicer po svojem dedku Blažu Gačniku podedoval hišo v Gorčah, ki jo je obnovil leta 1938, vendar z ženo v njej nista nikoli stalno prebivala. Oddajala sta jo raznim stanovalcem, obdržala sta le prostor za bivanje med svojimi občasnimi obiski v Gorčah. 

Dne 15. julija 1951 se je upokojil, žena Mira pa je zaprosila za premestitev v Maribor, da bi lažje pomagala svoji betežni materi. Premeščena je bila 8. avgusta 1951. V arhivu Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem se je ohranil zapis pomenljivih besed, ki so mu jih namenili člani Sindikalnega kulturnega društva Guštanj ob slovesu:

Večino časa sta v Mariboru živela v hiši na Prešernovi ulici 34, ki sta si jo delila z družino Mirinega mlajšega brata Stanka Šijanca. Tudi kot upokojenec je Gačnik ostal družbeno dejaven. Izvolili so ga za predsednika zdravstveno-prosvetne komisije občinskega odbora Rdečega križa Maribor. Nekaj časa je bil predsednik Zveze prostovoljcev borcev za severno mejo 1918–19. Poleg tega je bil neumoren predsednik Sklada Prežihovega Voranca in v letih od 1953 do 1963 organiziral številna gostovanja združenih pevskih zborov z zamejske Koroške v Mariboru in njegovi okolici, v Mežiški in Dravski dolini ter v Prekmurju. Z ženo sta bila zelo dejavna tudi v Klubu koroških Slovencev v Mariboru. Slovenska prosvetna zveza ga je zaradi tega odlikovala z Drabosnjakovim priznanjem.

Ves čas se je v Mariboru z veseljem srečeval s svojimi koroškimi znanci, s Koroško pa je obdržal stike in se veselil vsakega napredka. Sodeloval je v Koroškem fužinarju z objavljanjem člankov, med katerimi je gotovo najbolj pretresljiv opis pomora družine Saberčnik, po domače Sabodin, leta 1944 v Libeliški Gori.  V spomin na ta dogodek so na njegovo pobudo leta 1954 postavili spomenik v Libeličah, vendar so ga kasneje odstranili, ker je oviral promet skozi vas. 

Tudi v drugih tiskih je objavil različne prispevke o dogodkih v preteklosti. Tako je o delovanju guštanjskih sokolov napisal pregleden sestavek za knjigo Telesna vzgoja treh dolin.  Svoje spomine na Maribor pred prvo svetovno vojno je obudil v prispevku, ki je objavljen v knjigi Boj za Maribor,  in v prispevku o absolventih mariborskega učiteljišča – borcih za našo severno mejo – ob njegovi stoletnici leta 1963.  V časopisu TV-15 je opisal ozadje upora vojakov mariborskega pehotnega polka julija 1919,  leta 1963 pa je pripravil obširno zastavljen Malgajev zbornik , vendar je ta ostal v tipkopisu. 

Vse do smrti se je rad vračal na obiske v Libeliče, zato ni čudno, da je želel biti pokopan v domačem kraju. Ker z ženo Miro nista imela otrok, se je leta 1959 odločil, da prepiše domačijo v Gorčah, po domače »pri Dremblnu«, na Zorislavo Čeru, hčerko svojega bratranca Filipa, ki se je leta 1962 poročila z Mirkom Drofenikom. Po novih lastnikih se je nato uveljavilo zdajšnje domače ime »pri Drofeniku«.  Janko Gačnik je umrl 4. septembra 1967 v Mariboru, pokopan je v Libeličah. Njegova žena je umrla 30. oktobra 1973 v Spodnjem Slemenu, toda po odločitvi sorodnikov je niso pokopali v Libeličah, temveč na pokopališču Pobrežje v Mariboru. Ivan Ferk, nekdanji ravenski osnovnošolski ravnatelj in Gačnikov sodelavec, mu je v slovo napisal: »Prežet z veliko ljubeznijo do slovenske Koroške se ji je ves posvetil. Tu je deloval kot mlad in starejši učitelj, mladini je posredoval prvo, osnovno znanje, s svojo glasbeno nadarjenostjo je plemenitil ljudska srca, z odrskih desk pa oblikoval njihov značaj. /…/ Po prvi svetovni vojni je korakal s koroškimi borci, med drugo svetovno vojno je v taboriščih posredoval borbeni duh zoper okupatorja, po vojni pa neumorno deloval za preporod osvobojene domovine.«

Na njegovem grobu stoji lepo izdelan spomenik z vklesanim priimkom in imenom, s kratko oznako njegovega delovanja: UČITELJ IN BOREC ter z letnico rojstva in smrti 1895–1967. Gačnikovo delo na področju kulture in hkrati veliko navezanost na Koroško pa izkazujejo vklesane besede: »NMAV ČREZ JEZARO« … 

Franc Verovnik