Silvo Karo se je včlanil v Planinsko društvo Domžale pri Janezu Lenčku, znanem slaščičarskem mojstru iz Domžal, saj je bil tudi dolgoletni predsednik Planinskega društva Domžale. To sta storila kar v njegovi delavnici, na slaščičarski mizi, oktobra leta 1977.
Silvo je bil kmalu dobro zaljubljen v gore, saj so z župnikom Jožetom imeli za sabo že kar nekaj planinskih pustolovščin, tudi v zimskem času. Kasneje so v gore začeli zahajati tudi sami, a je bilo vedno več situacij, ko je primanjkovalo izkušenj. Ko je zagledal plakat, ki je vabil v alpinistično šolo, se je odločil, da si nabere nekaj alpinističnega znanja. Znotraj PD Domžale je deloval alpinistični odsek, ki je imel svoje prostore na Krakovski ulici v prvem nadstropju gospodarskega poslopja. Alpinistični šoli si se lahko pridružil pri 18. letih, sicer si rabil potrdilo staršev, da se strinjajo. Silvu je do polnoletnosti manjkalo dobro leto dni, zato je mami dal v podpis prazne liste, ostalo pa je napisal sam.
Njegov mentor je bil Rado Mrdženovič, s katerim je opravil tudi prvi plezalni vzpon, Virensovo smer v Koglu. Veliko so vadili na Žagani peči in drugih kratkih stenah doline Kamniške Bistrice. Takrat je že slišal za plezalni raj Paklenica, ki je eden izmed osmih hrvaških narodnih parkov z več kot šestdesetletno tradicijo plezanja. Pri nastajanju novih smeri so imeli vodilno vlogo Slovenci. Svoje ime je Paklenica dobila po smoli črnega bora, imenovani paklina, ki se uporablja za premazovanje ladij. Vsako leto park obišče okoli 100.000 ljudi, od aprila do novembra tudi plezalci iz vse Evrope. Navdušeni so tudi ljubitelji planinarjenja in gora, saj ima park več kot 150 kilometrov urejenih poti in stez, ki vodijo do jame Manita peč, dveh planinskih koč in do različnih vrhov velebitske gore. Park plezalcem ponuja več kot 400 urejenih plezalnih poti različnih težavnostnih stopenj in dolžin, med njimi pa najdemo tudi take s »slovenskimi imeni«. Največ plezalcev se v Paklenici zbere 1. maja, ko poteka mednarodno alpinistično srečanje Big Wall Speed Climbing. Veliko jih je tudi konec julija, ko je tradicionalna zabavno-športna prireditev Sport&Fun Paklenica. Alpinizem se je v Paklenici začel že davnega leta 1938, ko je skušal Dragutin Brahm preplezati steno Anića kuk.
V času, ko je Silvo Karo prvič slišal o Paklenici, je tam tradicionalno vsako leto 1. maja potekal vsejugoslovanski plezalni tabor. Tja je odšel leta 1978. Na Paklenico ima Silvo Karo kot številni drugi alpinisti in ljubitelji plezanja lepe spomine. Družabnost je bila takrat vsaj toliko pomembna kot plezanje. Ob večerih se je posedalo ob ognju in ob zvokih kitarskih strun pelo do jutranjih ur. Silvo je alpinizem začel zajemati previdno, z majhno žlico. Najprej je veliko plezal v lahkih smereh, saj se je zavedal, da je pomembna osnova in postopnost. Kasneje je v Paklenici plezal z Borutom Veselkom, ki je takrat živel v Domžalah, na Rodici. Skupaj sta veliko plezala po Kamniških Alpah in se udeležila ledeniškega tečaja na Grossglocknerju.
Kanjon Paklenice v preddverju Velebita je svojo polno veljavo pri Slovencih dobil konec sedemdesetih in v osemdesetih letih. Iztok Tomazin je iz ZDA prinesel izkušnje prostega plezanja in »okužil« kanjon z novo filozofijo, neumorni Franček Knez je delal proste ponovitve, v še izdatnejši meri pa je neutrudljivo dodajal svoje. Silvo Karo, Janez Jeglič, Pavle Kozjek in Slavko Svetičič so bili najdejavnejši, kadarkoli so se pojavili v Paklenici, in tudi dekleta so odigrala pomembno vlogo. Taborili so na travniku pod steno Anića kuka. V Paklenici je Silvo Karo opravil veliko prvenstvenih vzponov in ima nanjo lepe in nepozabne spomine.
Pri osemnajstih letih ga je Janez Vodlan peljal v njegovo prvo smer v velikih stenah Julijskih Alp in po tem naj bi postal alpinist. Tako sta se z Janezom leta 1979 znašla pod severno steno Šit. Za Silva naj bi bila to tura, iz katere naj bi se čim več naučil. Takrat je poleg prve smeri v Julijcih nepričakovano obdelal še bivak v steni in za povrhu še brez opreme. Kasneje v svoji karieri je samo v Šitah nanizal 12 novih smeri. Konec novembra leta 1979 sta imela z Borutom Veselkom izpitno turo za alpinista. Inštruktorja sta bila Matjaž Veselko in Slavc Šikonja. Šli so na Jezersko Kočno s Kokrškega sedla čez Jame, kjer so zavili za Dolce, od tam pa po grapi na vrh Jezerske Kočne. Snega je bilo dovolj, da sta lahko po grapi pokazala vse potrebno.
Konec leta so ferajni (alpinistični odseki) v svoje vrste sprejemali nove alpiniste. Izpite je Silvo že opravil, čakal ga je le še sprejem. Sprejeta sta bila skupaj z Borutom Veselkom, poskrbeti sta morala za pijačo za ves ferajn. Sprejem so imeli na Domžalskem domu. Sprejemi so bili znani po številnih inovativnih prijemih starejših alpinistov, a sta tudi tega preživela.
