Hiša, razen obnove v drugi polovici 19. stoletja, ni doživela večjih sprememb. Zadnja celovita prenova je bila izvedena konec devetdesetih let 20. stoletja, pod vodstvom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Maribor.
Ob obnovi sredi 19. stoletja so lastniki naredili nova, nekoliko večja okna s polkni ter nova hišna vhodna vrata. Vežo so tlakovali z opeko, »podstenje« pa z rečnimi kamni – mačjimi glavami. Nekoč odprt senik so zaprli z dvokrilnimi vrati, postavljena je bila tudi delavnica, ki naj bi služila pri obnovi hiše. Leta 1934 so obnovili krušno peč ter zamenjali dotrajane pečnice. Leta 1945 so v »hiši« položili še leseni pod, odstranili so tudi leseno polico pred ognjiščem v črni kuhinji (»komen«) in jo nadomestili z betonsko (Skalicky, 2000: 66–67).
Katarina Nemec (1984–1990), zadnja stanovalka hiše, je stavbo skrbno vzdrževala in ohranjala njeno izvirno podobo in opremo. Ko zaradi starosti hiše ni več zmogla vzdrževati, je skrb za to prevzela hči Angela Arnuš (1921–2007). Prebarvala je okna, vsako leto popravljala omete in skrbela, da je krovec sproti popravljal streho. V začetku devetdesetih let 20. stoletja je ptujska občina v okviru spomeniškovarstvene akcije poskrbela za obnovo celotne slamnate strehe.
Po Katarinini smrti je hišo prevzel sin Alojz Nemec. Ker hiše ni zmogel primerno vzdrževati, je začela propadati. Leta 1997 je domačijo s pomočjo Ministrstva za kulturo RS ter s podporo nekaterih domačinov in angažiranih posameznikov kupila Občina Gorišnica in jo v letih 1997–1998 obnovila pod strokovnim vodstvom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Maribor (ZVKDM). Prenovo, katere cilj je bil ohraniti izvirno podobo stavbe, je vodila umetnostna zgodovinarka, etnologinja in konservatorka Jelka Skalicky, ki je za opravljeno delo prejela Steletovo priznanje (Varstvo spomenikov, 2001: 273). Pri prenovi so sodelovali tudi gradbeni mojstri z redkim, še ohranjenim mojstrskim znanjem: tesar Slavko Golob iz Zagojičev, krovec Anton Golnar iz Sovjaka ter Stanko Arnejčič iz Gorišnice, ki je poskrbel za ureditev in zasaditev okolice. Organizacijo dela in koordinacijo med obrtniki je vodil takratni tajnik občine Gorišnica Alojz Ivanuš, vsebinski in raziskovalni del pa Boštjan Rihtar, likovni pedagog iz osnovne šole Gorišnica (Skalicky, 1998: 56).
V procesu prenove so bili utrjeni temelji stavbe, poskrbljeno je bilo tudi za hidroizolacijo. Na celotni stavbi so bili zamenjani dotrajani deli lesene kladne konstrukcije. V celoti je bila sanirana strešna konstrukcija, obnovljen je bil tudi leseni dimnik, streha pa na novo prekrita s slamo. Hiša je bila na novo ometana z ilovnatim ometom in prebeljena z apnom, talni zidec pa pobarvan v sivo. V gospodarskem delu so bili zamenjani leseni stropovi, ki jih je uničila vlaga, rekonstruirana je bila tudi sesedena zrnska klet na severni strani poslopja. Povsem obnovljena je bila tudi notranjost stavbe. Stene z novim ilovnatim ometom so bile pobeljene z apnom. V stanovanjskih in gospodarskih delih stavbe so bila urejena nova ilovnata tla, obnovljeni so bili tudi opečnati tlakovci v veži ter leseni pod v »hiši«. Leseni stropovi so bili prebarvani z zaščitnim sredstvom. V celoti ohranjeno stavbo pohištvo je bilo le očiščeno (Skalicky, 2000: 67–68).
Na novo je bila urejena tudi okolica. Na vzhodno stran hiše, na mesto, kjer je nekoč stal koruznjak, sta bila postavljena dva koruznjaka: eden leseni in eden pleten iz šibja (po pripovedovanju naj bi slednji tu stal še pred lesenim). Obnovljen je bil tudi stari vodnjak. Na osnovi pričevanj sta bila urejena tudi kmečki vrt in bradje ter posajeno sadno drevje. Okrog domačije je bila postavljena lesena ograja, tako kot jo kažejo stare fotografije. V bližini hiše je tudi njiva, na kateri, tako kot nekoč, rastejo buče, sončnice, koruza, žitarice, čebula in sirek.
Obnovljena domačija je danes urejena kot muzej. Vsi prostori v hiši so opremljeni z ohranjeno staro opremo in s pohištvom iz različnih obdobij. Tudi gospodarski del je, tako kot nekoč, opremljen z raznovrstnim kmečkim orodjem, stroji in opremo, lojtrnim vozom, vinskimi sodi in mizarskim orodjem. Največ zaslug pri ohranjanju dediščine domačije imajo člani Sekcije za ohranjanje kulturne dediščine Društva upokojencev Gorišnica. Skrbijo, da je hiša vedno urejena, obdelujejo njivo ob njej, vzdržujejo brajde in ohranjajo tradicionalna znanja in veščine ter različne šege in navade. Skrbijo tudi za organizacijo različnih prireditev, vezanih na letne čase, praznike in stare običaje, ter za izvedbo pestrih vzgojno-izobraževalnih vsebin, s čimer veliko prispevajo k ozaveščanju javnosti o pomenu kulturne dediščine in nujnosti njene ohranitve.
