Slovenski narod je ob koncu 1. svetovne vojne izstopil iz večstoletnega avstrijskega državnega okvira in se z vključitvijo v državo južnih Slovanov podal »v zarje Vidove«. Ob prevratu leta 1918 je 1. novembra mestna uprava v Brežicah prešla v slovenske roke. Konec nemškega gospostva v mestu je označila slovenska trobojnica nad Nemškim domom. Nova oblast, ki je bila sedaj v celoti v rokah Slovencev, je temeljito predrugačila šolske razmere. Najpomembnejši ukrep je predstavljala popolna slovenizacija pouka, pospremljena s prepovedjo delovanja Schulvereina in podržavljenjem njegovega premoženja. V teh razmerah stopi na prizorišče zgodovine meščanska šola v Brežicah. Na pobudo nekaterih brežiških trgovcev in obrtnikov je zaživela v šolskem letu 1921/22. Za kovačnico domače inteligence in stroke je bilo določeno poslopje ukinjene nemške osnovne šole.
Predhodnica brežiške meščanske šole je bila obrtna nadaljevalna šola (Gewerblichen Fortbildungsschule in Rann), ki je zaživela leta 1910. Porodila jo je skrb zaradi pomanjkljive izobrazbe brežiških obrtnikov in trgovcev ter zavest o njeni škodljivosti v času napredujoče industrijske konkurence. V dvoletni šoli so se šolali vajenci različnih strok, ki so sočasno osvajali praktično znanje v obrtnih delavnicah brežiških mojstrov. Pred 1. svetovno vojno so na tej šoli poučevali naslednje predmete: geometrija in projekcija, geometrijsko in projekcijsko risanje, prostoročno risanje, poslovna korespondenca in obrtno računstvo, ocenjevali pa so tudi šolski obisk in vedenje. V drugem letniku pouka so bili v predmetniku tudi strokovno risanje, obrtno knjigovodstvo, trgovska korespondenca in splošni poslovni prepisi. Poučevali so isti učitelji kot v nemški ljudski (osnovni) šoli; po izgradnji namenske stavbe brežiške nemške šole se je vanjo vselila tudi obrtna nadaljevalna šola.
Kot splošnoizobraževalna strokovno usmerjena šola se je meščanska šola v slovenskem prostoru pojavila v času Avstro-Ogrske. Osnovnošolski zakon iz leta 1869 je uvedel dve vrsti osnovnih šol: splošne ljudske šole in meščanske šole. Zadnja, kljub imenu, ni bila namenjena zgolj meščanskim otrokom, marveč širšim slojem prebivalstva. Otroci so običajno vanjo vstopali po končani petletni ljudski osnovni šoli, saj je pouk na meščanski šoli zajemal le zadnje tri razrede osnovne šole. Njen namen je bil podajanje širšega praktičnega znanja v višjih razredih osnovne šole ter učencem omogočiti prehod na strokovne srednje šole. V Posavju je meščanska šola z nemškim učnim jezikom od leta 1877 naprej delovala v Krškem.
Meščanska šola se je na Slovenskem dokončno uveljavila in razmahnila v jugoslovanski državi. Tako kot v času stare Avstrije je prvenstveno služila izobraževanju bodočih obrtnikov in trgovcev. Meščanske šole so bile sprva trirazredne, dokler niso v šolskem letu 1923/24 dodali četrti razred. Absolventi meščanskih šol so šolanje lahko nadaljevali na srednjih strokovnih šolah in na učiteljišču, medtem ko prestop v višje razrede gimnazije ni bil mogoč. Ta tip šol so sprva prištevali k osnovnim šolam, dokler jih niso leta 1934 uvrstili med srednje šole. Glede na potrebe šolskega okraja so se delile v/na različne smeri. Glavne smeri meščanske šole so bile: kmetijska, obrtno-industrijska, trgovska in gospodinjska. Glede na družbeno-gospodarske značilnosti Brežic z okolico je bila meščanska šola v Brežicah kmetijsko-obrtno usmeritve.
Pouk na meščanski šoli je najprej trajal tri, kasneje štiri leta, in je bil po programu močno podoben pouku na običajnih gimnazijah. Poleg tega so bili učenci deležni pouka iz trgovske aritmetike, prostega in geometrijskega risanja, knjigovodstva, lepopisa, strojepisja, ročnih spretnosti, gospodinjstva, higiene in kmetijstva ter celo solo in zborovskega petja. Učenci so jo na koncu šolanja zapustili s solidnim znanjem bodisi za prehod v poklicno življenje bodisi za nadaljnje izobraževanje. Meščanska šola v stari Jugoslaviji še zdaleč ni bila namenjena zgolj otrokom meščanskih družin. Bila je namenjena sposobnejšim učencem iz srednjih ali nižjih socialnih slojev (trgovskega, obrtnega, delavskega ali kmečkega), ki so se hoteli posvetiti praktičnim poklicem, pri tem pa potrebovali nekoliko višjo in obširnejšo izobrazbo. Tisti, ki so končali meščansko šolo, so lahko izobraževanje nadaljevali na raznih strokovnih šolah: na srednji kmetijski ali tehnični šoli, trgovski šoli, učiteljišču ipd. Po letu 1945 so bile meščanske šole preobražene v nižje gimnazije.
V prvi razred meščanske šole so se mogli vpisati učenci, ki so z dobrim uspehom dovršili prve štiri razrede osnovne šole in niso bili starejši od 14 let; učenci so se poslej imenovali dijaki. V višje letnike so bili sprejeti dijaki, ki so uspešno dokončali predhodni razred meščanske šole in za vstop v drugi razred niso bili starejši od 15 let, za tretji razred ne starejši od 16 let in za četrti razred ne starejši od 17 let. Pri vpisovanju so bili dijaki dolžni predložiti zadnje šolsko izpričevalo, krstni list in potrdilo davčnih oblasti. Kdor se je iz meščanske šole izpisal, preden je dokončal obvezno osemletno šolanje, se je moral za ta čas vrniti v »narodno« osnovno šolo.
Meščanska šola v Brežicah je bila ustanovljena z odlokom višjega šolskega sveta v Ljubljani z dne 27. septembra 1921, svoja vrata pa je učencem odprla 17. oktobra tega leta. S šolskim letom 1934/35 se je šola preimenovala v Državno deško meščansko šolo v Brežicah, leta 1935 pa v Državno meščansko šolo dr. Radoslava Razlaga Brežice. Streho si je delila s trirazredno strokovno nadaljevalno šola, o kateri pa ni skoraj nič znano. Šoli sta delovali do napada sil osi na Kraljevo Jugoslavijo 6. aprila 1941 (sodeč po ohranjenih šolskih dnevnik se je pouk zaključil že dva tedna prej, 27. marca).
V šolskem letu 1921/22 se je napolnil prvi razred meščanske šole skupaj s paralelko oz. »vzporednico«. V šolskem letu 1924/25 so dijaki prvič sedli v klopi zadnjega, četrtega letnika. Čeprav so meščanske šole vsaj po nazivu bile državna, je bila po veljavni zakonodaji stroške vzdrževanja, gradnje, prezidav, popravil, obnov in prezidav dolžna kriti »šolska občina«. V primeru brežiške meščanske šole je »šolska občina« obsegala občine Bizeljsko, Brežice-mesto, Brežice-okolica, Cerklje, Čatež, Dobova in Kapele. Naštete občine so v določenih deležih prispevale za šolske potrebščine, brežiška mestna občina pa je v celoti krila stroške vzdrževanja šolskega poslopja. Šola je bila leta 1929 oblastem v Ljubljani predstavljena kot v »prav dobrem stanju«, desetletje kasneje pa se je že pokazala potreba po prvi večji obnovi.
V tridesetih letih je bil način financiranja meščanske šole v Brežicah nekoliko drugačen. Iz tu objavljenega dokumenta za šolsko leto 1934/35 je razvidno, da so bili prispevki v proračun šole razdeljeni med »všolane občine«. V našem primeru je bilo upravno všolanih občin 12, razdeljenih v dve skupini. V prvi skupini najdemo občino Brežice ter okoliške občine Zakot, Dobova, Artiče in Čatež. Iz teh petih občin je prihajalo daleč največ učencev (132 od skupno 144, zgolj iz Brežic 51), zato so tudi prispevale levji delež v šolski proračun. Med njimi je največje finančno breme nosila brežiška občina. Kot edini občini ji banska uprava v Ljubljani ni delno krila prispevka za stvarne potrebe meščanske šole, poleg tega so nanjo padli vsi stroški vzdrževanja šolskega poslopja. V drugo skupino so sodile občine Pišece, Globoko, Kapele, Pleterje, Sevnica, Velika Dolina in Sv. Križ (ki je tedaj obsegala ukinjeno občino Cerklje). Tem sedmim občinam je skupno, da je iz njih prihajalo izjemno nizko število učencev (od zgolj eden do največ štiri), zaradi česar jim je banska uprava v celoti subvencionirala prispevek za stvarne potrebe meščanske šole.
Prispevki všolanih občin niso pokrili vseh tekočih stroškov delovanja šole, zato so starši oz. zakoniti skrbniki učencev šolski upravi plačevali šolnino. Znesek je bil določen po davku, zato so učenci predložili potrdilo pristojnega davčnega organa o višini neposrednega letnega davka roditeljev. Za učence, katerih starši so imeli več otrok v šoli, se je poravnala za prvega otroka celotna, za sorojence pa polovična šolnino. Plačila šolnine je bil oproščen učenec, čigar starši so (v drugi polovici tridesetih let) plačali manj kot 800 dinarjev neposrednega davka na leto. Višina šolnine za meščanske šole se je določala progresivno in je naraščala skupaj z zneskom neposrednega davka.
Iz publikacije Stalež šolstva in učiteljstva v Sloveniji, izdane leta 1923, izvemo, da je tega leta brežiška meščanska šola premogla en razred s paralelko (»vzporednico«). »Meščanskošolskemu« ravnatelju so družbo delale še tri učiteljice. Enajst let pozneje je Državna deška meščanska šola v Brežicah premogla 4 oddelke. Sodeč po imenu je bila namenjena zgolj dečkom. Na njej je bilo polno zaposlenih pet oseb, ravnatelj, trije učitelji, ki so jim bili za pomoč dodeljeni trije učitelji iz brežiške »državne mešane narodne« šole, tj. osnovne šole, ter frančiškan v vlogi kateheta. Brežiška meščanska šola je bila tedaj opredeljena kot »obrtno nadaljevalna in trgovsko nadaljevalna šola«.
Čeprav z nazivom »deška« meščanska šola, so se nanjo najpozneje v sredini dvajsetih let mogla vpisati tudi dekleta. Zakon o meščanskih šolah iz leta 1931 je namreč določal, da so meščanske šole lahko deške, dekliške ali mešane – »za skupno šolanje učencev in učenk v krajih, kjer jih iz tehtnih vzrokov ni mogoče ločiti«. V brežiški meščanski šoli so bile deklice, glede na ohranjena letna šolska poročila – Izvestja, po učnem uspehu enakovredne dečkom ali od njih celo boljše. Po možnosti so paralelke ločevali po spolu, kar pa v Brežicah zaradi osipa v zadnjih dveh letnikih ni bilo več mogoče, zato sta zadnja dva razreda postala mešana, tj. fantovsko-dekliška. Učno in disciplinsko vzdušje v brežiški meščanski šoli razodevajo Disciplinska pravila za učence meščanskih šol, objavljena v publikaciji Dijaška knjižica za meščanske šole iz leta 1928. Navajamo jih v celoti:
1. Učenci se morajo vesti v šoli in izven nje tako, kakor se spodobi dobro vzgojeni mladini, ter se izogibati vsemu, kar bi škodovalo njihovemu ugledu, zdravju in dijaškemu dostojanstvu. Starejši učenci morajo s tem z dobrim zgledom prednjačiti mlajšim.
2. Učenci morajo biti iskreni in pošteni, s tovariši družni, proti predstojnikom skromni, pazljivi in poslušni, seveda pa do vsakogar tudi vljudni. One, ki so mlajši od njih, naj čuvajo in poučujejo. Laganje, pretvarjanje in neiskrenost se učencem ne spodobi.
3. Učencem je prepovedano rabiti psovke in sramotilne besede.
4. Učenci morajo vedno opravljati predpisane verske dolžnosti. Sodelovanje pri verozakonskih dejanjih, svečanostih in vajah, razen o državnih praznikih in svečanostih, smejo biti oproščeni le oni, katerih roditelji ali varuhi to pismeno zahtevajo od šolske uprave. Če se verska dela ne vrše v kraju, kjer je šola, učenci niso dolžni sodelovati.
5. Učenci pozdravljajo učitelje in druge znane višje osebnosti tako, da se odkrijejo, ali pa, če so gologlavi, s priklonom, učenke pa le s priklonom.
6. Učenec mora vedno imeti pri sebi svojo dijaško knjižico ter jo na zahtevo vsakega oblastva pokazati, da se legitimira.
7. Za vzdrževanje reda v učilnicah skrbe reditelji. Njihove dolžnosti so le-te: – pazijo na čistočo v učilnici – skrbe, da so vse šolske potrebščine vedno na svojem mestu in v redu – skrbe za zračenje učilnice med odmorom – opravljajo molitev pred začetkom in na koncu pouka – javljajo izostale učence – izvršujejo tudi druge naredbe šolskega oblastva, ki so v zvezi z izpolnjevanjem označenih nalog.
8. Učencem je prepovedano, da bi se podili po učilnicah in hodnikih, kričali in motili red, čistočo in mir.
9. Učencem je prepovedano, da bi se zbirali v večje gruče po ulicah in javnih krajih in delali nered.
10. Prepovedano je hoditi po ulicah pozimi po 18. uri, poleti pa po 21. uri, razen ob nujni potrebi, ki jo mora učenec dokazati z očetovim ali varuhovim potrdilom.
11. Kazni, s katerimi se smejo učenci kaznovati: – zapor ob praznikih od 2 do 4 ure in sicer pod nadzorstvom učiteljev, ki jih po dogovoru določi ravnatelj – izključitev iz vseh istovrstnih zavodov v istem kraju za tisto šolsko leto ali za več šolskih let – izgon iz vseh istovrstnih šol v kraljevini – izgon iz vseh meščanskih šol s predlogom, naj jih izžene ministrstvo za prosveto iz vseh srednjih in strokovnih šol v kraljevini
12. Z opominom sme kaznovati učence vsak učitelj, prav tako sme odrediti pridržbo po pouku vsak učitelj v svoji uri.
13. Celotni učiteljski zbor sme odpustiti iz šole tudi vsakega učenca, ki dobi na koncu 2. trimesečja nezadostne ocene iz polovice obveznih predmetov. Za ponavljalce se sme to storiti že na koncu 1. trimesečja. Odpuščeni učenec sme na koncu šolskega leta opraviti razredni izpit iz veh predmetov. Ta kazen se vpiše v vpisnico in v dijaško knjižico.
Zakon o meščanskih šolah je dopuščal, da sme šola poleg imena kraja imeti tudi ime »kakšnega našega priznanega zgodovinskega velikana«. Po odredbi beograjskega Ministrstva za prosveto z dne 15. maja 1935 je brežiška meščanska šola ime dobila po dr. Radoslavu Razlagu (1826–1880), slovenskemu pravniku, pisatelju, pesniku in politiku. Leta 1862 je bil imenovan za odvetnika v Brežicah, kjer je do preselitve v Ljubljano leta 1869 kot velik domoljub dejavno podpiral jezikovne pravice in zahteve Slovencev. V Brežicah je preživel zadnja tri leta življenja, tu umrl in bil pokopan. Brežiški narodnozavedni meščani so oskrbovali njegov grob na starem brežiškem pokopališču (zdaj športni stadion), kjer mu je v spomin še v tridesetih letih na praznik vseh svetih zapelo pevsko društvo Vrbenica. Njegov grob na starem pokopališču so dan pred praznikom osnažili in z domačim cvetjem okrasili brežiški šolarji, med njimi učenci meščanske šole. Nagrobnik Radoslavu Razlagu je stal še nekaj let po 2. svetovni vojni, po ukinitvi pokopališča pa se ni ohranil.
Kronika za zadnje predvojno šolsko leto, objavljena v šolski publikaciji Izvestje državne meščanske šole dr. Radoslava Razlaga v Brežicah za šolsko leto 1939–40, nazorno odraža družbenopolitične razmere v Kraljevini Jugoslaviji in prilagoditev učnih načrtov ideologiji jugoslovanskega unitarizma. Omenjeno kroniko v nadaljevanju navajamo v celoti:
Šolsko leto 1939–40 se je pričelo z vpisovanjem učencev, ki je bilo 1., 2. in 3. junija 1939. Vpisanih je bilo 88 dečkov in 77 deklic, skupaj torej 165.
4. in 5. septembra so bili popravni izpiti za šolsko leto 1938/39.
6. septembra, na rojstni dan Nj. Velič. kralja Petra II., se je udeležil učiteljski zbor polnoštevilno sv. maše in potem po nacionalnem čustvovanju sokolske proslave v telovadnici.
9. septembra: začetna služba božja in otvoritvena seja učiteljskega zbora. Učenci dobijo navodila glede obnašanja v šoli in izven nje ter izvedo urnik.
11. septembra: pričetek rednega pouka.
24. septembra: služba božja in predavanje o škofu Antonu Martinu Slomšku.
30. oktobra: proslava Jadranskega dne: pomladka JS [Jadranske straže, op. a.] obeh tukajšnjih šol priredita v telovadnici akademijo in sicer ob 12 ½ uri za našo in ljudsko šolo in ob 20. uri za odrasle.
1. novembra: grob pesnika dr. Radoslava Razlaga osnažijo in okrasijo učenke našega zavoda.
29. novembra (zadnja učna ura): predavanje o izseljencih.
1. decembra: proslava Ujedinjenja: služba božja v župni cerkvi; na šoli pa predavanje, deklamacije in petje drž. himne. Zvečer sodelujejo učenci, ki so člani Sokola, pri sokolski akademiji v Narodnem domu.
4. decembra: otvoritev drugega oddelka v II. razredu po odl. Ministr. prosvete II. br. 25133. z dne 10. oktobra 1939.
21. decembra popoldne, oziroma 22. decembra dopoldne: skupna šolska spoved in sv. obhajilo.
Od 23. decembra 1939. do 10. januarja 1940.: božični odmor.
19. januarja: predavanje o umetnih gnojilih s kinomatografskimi slikami.
27. januarja: običajna proslava Sv. Save: predavanje, recitacije in pevske točke.
30. januarja: seja učiteljskega zbora ob zaključku I. polletja.
31. januarja: pouka prosto. Razredniki vršijo svoje posle.
1. februarja: zadnjo uro dobijo učenci dijaške knjižice z vpisanimi redi za I. polletje.
4. februarja: Strossmayerjeva proslava: služba božja in predavanje o velikem Jugoslovanu. V teku tega meseca so zdravniški pregledi vseh učencev v Zdravstvenem domu.
Od 9. do 11. marca: duhovne vaje.
Od 20. do 27. marca: velikonočni odmor.
13. aprila: podmladek JS našega zavoda priredi mladinsko igro s petjem: »Princesa in pastirček« (Pavel Golja) in sicer ob 11. uri za šole, ob 20. uri za odrasle.
14. aprila: ponovitev igre za odrasle ob 15. uri.
27. aprila: predavanje s skioptičnimi slikami »O naših izseljencih« ob 11. uri; predaval pč. pater Zakrajšek.
24. maja: predavanje s skioptičnimi slikami »O jetiki« ob 12 ½ uri; predaval g. dr. Josip Peček.
25. maja: Majniški izlet za ves zavod na Lisco.
31. maja: zaključek šolskega leta za IV. razred.
11. junija popoldne, oziroma 12. junija dopoldne: skupna šolska spoved in sv. obhajilo
12. junija: popravni izpit za IV. razred. Od 15. do 20. junija: završni izpiti.
16. junija: razstava ročnih del.
28. junija: Vidovdanska proslava: služba božja v župni cerkvi, po tem na šoli predavanje, deklamacije, recitacije in pevske točke. — Učenci dobijo izpričevala.
Tekom šolskega leta je bilo v vsakem razredu po 6 sej razrednih učiteljskih zborov. Pri mesečnih strokovnih sejah so se razvijale stvarne in poučne debate o načinu poučevanja raznih predmetov. Vsi nastavniki so imeli vsaj po en vzorni nastop v polletju. Od decembra do aprila so dobivali revnejši učenci in učenke mleko v dopoldanskem odmoru. 22 učencev je bilo za božič obdarovanih z obleko, oziroma obutvijo po RK [Rdečem križu, op. a.].
Meščansko šolo v Brežicah je v šolskem letu 1939/40 obiskovalo 164 učencev in učenk. Sedeli so za klopmi v dveh oddelkih prvega in drugega razreda in v enem oddelku zadnjih dveh razredov. O zahtevnosti šole dovolj pove podatek, da je tega leta bilo v vseh šestih razredih odličnih 11 učencev in da je k popravnem izpitu pristopilo 39 učencev. Povedno je tudi razmerje med številom učencev prvega in zadnjega letnika: prvih je bilo 65, zadnjih 22. Na šoli je bilo zaposlenih 11 učiteljev. K njim je bil prištet tudi brežiški župnik, ki je učil verouk »z moralnimi nauki« v vseh razredih, tedensko skupaj 12 šolskih ur.
»Završni izpit«, s katerim se je zaključilo izobraževanje na meščanski šoli, soroden gimnazijski maturi, je potekal med 15. in 20. junijem 1940. Vseh 19 dijakov (trije najboljši so bili oproščeni izpita) so položili izpit, in sicer z odličnim (2), prav dobrim (14) in dobrim (3) uspehom. Obetavno prihodnost teh učencev je prekinila vihra 2. svetovne vojne, ki je Jugoslavijo dosegla aprila naslednje leto. Znana so imena 14 mladih, ki so obiskovali to šolo in so izgubili življenje kot žrtev okupatorjevega nasilja (najstarejša med njimi, Fanika Tiler, ob smrti leta 1945 še ni dopolnila 23 let).
V navedenem šolskem letu so na šoli vednost zajemali iz učbenikov za verouk, slovenski jezik, srbohrvaški jezik, nemški jezik, zemljepis, zgodovino, prirodopis, fiziko, kemijo, higieno, računstvo in geometrijo.
Popis inventarja šolske knjižnice in učil je razkril, da je učiteljska knjižnica na predvečer 2. svetovne vojne štela 625 knjig in revij. Knjižnica za učence je obsegala 494 knjig in revij, in sicer: 343 slovenskih, 50 srbohrvaških in 101 nemško. Knjižnica za revne učence je premogla 448 učnih knjig in 64 atlantov.
Šolskemu pouku so služile zbirke posameznih predmetov. Tako je zbirka za zemljepis in zgodovino vsebovala 14 zemljepisnih in zgodovinskih zemljevidov, 21 zgodovinskih slik, 2 globusa, telurij in 60 skioptičnih slik ter napravo skioptikon. Prirodopisna zbirka je od živalstva premogla 52 nagačenih živali, 5 v alkoholu, 8 suhih preparatov, 16 škatel metuljev in hroščev ter 48 stenskih slik. Svet rastlinstva je bil skromneje zastopan s 34 plodovi in rastlinami ter 15 stenskimi slikami. Učitelji matematike in opisne geometrije so mogli za ponazoritev učne snovi poseči po 27 modelih iz železa, žice in lepenke. Še večjo izbiro je nudila fizikalna zbirka s 6 stenskimi slikami in tablicami, 24 stereoskopnimi slikami in 92 aparati. Kemijska zbirka je štela 58 kemikalij, 56 stenskih slik, 48 steklenic in več kosov laboratorijskega orodja. Šola se je ponašala še z zbirko za prostoročno risanje s 138 raznimi modeli, zbirko za deška ročna dela s 54 kosi orodja in dvema skobeljnikoma, zbirko za ženska ročna dela z enim šivalnim strojem in štirimi zvezki vzorcev narodnih vezenin. Seznam je zaokrožila zbirka za pevski pouk, med katerim je bilo mogoče glasbo izvabiti iz klavirja in dveh gosli.
V obravnavani publikaciji je posebno zanimiv razdelek Telesna vzgoja in dijaške organizacije. Iz njega izvemo, da je bila telovadnica občinska last, telovadno orodje pa deloma last brežiških Sokolov. Meščanska šola je telovadnico uporabljala skupaj s Sokoli in štirirazredno ljudsko šolo. Za telesno vzgojo je šola premogla drog, šest plezal, dve lestvi in nizko bradljo. Ostalo orodje (dve bradlji, kroga, konj, koza, miza in gred) je bilo last Sokola, ki pa ga je šoli dajal na razpolago. Leta 1938 se je v Brežicah ustanovil športni klub, pri katerem so lahko sodelovali tudi učenci meščanske šole. Tisti čas so na šoli gojili odbojko, štafetni tek in nogomet. Slednjega so igrali na sejmišču, ker planiranje sokolskega telovadišča (danes mestni stadion) še ni bilo zaključeno. Pri Sokolskem naraščaju je telovadilo 17 dečkov in 10 deklic. Podmladek Rdečega križa je imel kar 111 članov. V podmladek Jadranske straže, državne organizacije, ki je poudarjala pomorski značaj jugoslovanske države, je bilo včlanjenih 65 učencev. Njihov vsakoletni podvig je bila proslava Jadranskega dne 30. oktobra, s katero so budili zavest o krivičnosti rapalske meje s Kraljevino Italijo.
Najbrž so se, bolj kot šolske proslave, učencem v spomin zapisale tako imenovane Poučne ekskurzije. V šolskem letu 1939/40 so si učenci v Zagrebu ogledali zoološki in botanični vrt, muzeje in druge ustanove, bili so na Bledu, si ogledali Prešernov dom na Vrbi, obiskali Ljubljano itd. Na botaničnih ekskurzijah v bližnjo okolico so učenci pod strokovnim vodstvom opazovali »kulturne rastline«. Dne 25. maja je bil skupen majniški izlet na Lisco. Zgovorno je spremljajoče pojasnilo, iz katerega med drugim izvemo, da so si stroške teh službeno obveznih ekskurzij učitelji morali poravnati iz lastnega žepa: »Poučni izleti so za učence obvezni in da se morajo vršiti po zakonu. Ti izleti niso za učiteljstvo niti zabava niti razvedrilo, temveč imajo učitelji, kot nadzorni organi, veliko odgovornost, katere se povsem zavedajo ter imajo pri tem še znatne stroške, ki jih jim nihče ne povrne. Ponovno opozarjamo, da so poučne ekskurzije določene po zakonu in zato obvezne, kakor za učiteljstvo, tako tudi za učence.«
Nič manj niso zgovorni naslovi slovenskih šolskih nalog; ti med drugim odražajo vrednote, ki jih je čislal predvojni čas in zagovarjala takratna šola: »V 3. razredu: 1. Jesen (prosto). 2. Kralj Matjaž in Alenčica (po narodni pesmi). 3. Kako je zjutraj pri nas doma (prosto). 4. Čaša nesmrtnosti (po pesmi). 5. Zimsko veselje (prosto). 6. Za staro pravdo (po berilu). 7. Velika noč (prosto). 8. Slaba vest (prosto). 9. Na majniškem izletu (prosto). V 4. razredu: 1. O lepi knjigi (prosto). 2. Ajdovski gradec (po Prešernu). 3. Prijateljica (prosto). 4. Za kruhom (prosto). 5. Prosim vbogaime! (prosto). 6. Kdaj bo vendar zvonilo! (prosto). 7. a) Anka (po pesmi), b) Njegovo polje. 8. V nedeljo smo igrali (prosto).«
Kakor se nam zdi oddaljen svet vrednot in tegob izpred osemdeset in več let, tako moderno deluje pobuda, imenovana Zajednica doma in šole. Po ukazu kraljeve banske uprave Dravske banovine se je leta 1934 za brežiško meščansko šolo osnovalo društvo Zajednica doma in šole. Njegov namen je bil vzpostaviti čim tesnejšo vez med starši in učitelji: »Medsebojno obveščanje naj privede roditelje in nastavnike do enotnega postopanja pri vzgoji učencev doma in v šoli. Starši imajo možnost spoznavati težavno delo učiteljstva in lahko sodelujejo pri raznih vzgojnih vprašanjih, nastavniki pa imajo priliko, da natančneje spoznavajo socialne prilike, v katerih živijo učenci in domačo vzgojo učencev. Zato se naj vršijo roditeljski sestanki s predavanji, zlasti pa s stvarnimi debatami, ki naj koristijo staršem in nastavnikom, ker bodo drugega bližje spoznavali in razumevali.« Skupni sestanki bi se morali odviti večkrat v šolskem letu: »Učiteljstvo si želi ozkih stikov z roditelji, ker temelji le v zajemnem delu uspešen napredek in primerna vzgoja mladine.« Pobuda je bila najbrž pred svojim časom, saj iz šolske publikacije izvemo, da je bil odziv nanjo s strani staršev zelo slab.