Dr. Majerič je s svojo dejavnostjo veliko prispeval k temu, da se je v obdobju med svetovnima vojnama Ormož pričel uveljavljati kot turistično mesto.
Z željo, da bi olepšal okolico svojega sanatorija je v začetku leta 1933 na ormoško mestno občino naslovil prošnjo za uporabo občinske ceste med hišnimi številkami 57, 58, 59, 61 in 62 (ZAP, MOO, šk. 19, ov. 77, Železniški, cestni in poštni promet 1875–1940), z namenom, da bi mu bilo tam dovoljeno postavljanje miz, stolov, klopi, okrasnega drevja in grmovja, s čimer bi zakril stare zidove in ograje v teh ulicah ter z zelenjem olepšal okolico. Občina je njegovi prošnji ugodila, sam pa se je moral zavezati:
– da bo vsako leto do 31. januarja plačal priznavalnino za uporabljeno cesto po 10 dinarjev,
– da si ceste nikoli in nikdar ne bo lastil, ker je celotna cesta, od zidu na eni strani do zidu na drugi strani, last občine,
– da nikomur in nikdar ne bo prepovedal hoditi in voziti po tej cesti ter ceste ne bo zapiral s pregradami ali podobnim,
– da ne bo prepovedoval prometa po cesti ali ga kakor koli oviral,
– da bo v vsakem primeru odstranil mize, stole in drugo, da bo mogoče peljati s praznim ali naloženim vozom mimo,
– da ima Občina zmeraj pravico preklicati to dovoljenje,
– da bo za vsako morebitno delo na tej cesti zaprosil za dovoljenje Občino Ormož,
– da se odreče vsaki odškodnini, ki bi nastala na njegovih cvetličnih ali olepševalnih napravah zaradi preurejanja, popravila ceste ali kanalizacije na njej (ZAP, MOO, šk. 19, ov. 77, Železniški, cestni in poštni promet 1875–1940).
Občinska cesta se je za potrebe postavljanja miz, stolov in klopi uporabljala le v času poletne sezone.
Majerič si je prizadeval tudi za to, da se po mestu ne bi več širile neprijetne vonjave, ki so bile posledica večkratnega in površnega praznjenja greznic ob hišah. Meščani ali okoliški kmetje so njihove vsebine vozili v posebnih lesenih sodčkih na okoliške njive, zaradi slabih cest in ker so bili sodčki bolj slabo zaprti, pa so del vsebine izgubili že na poti skozi mesto. Tako se je po mestu širil neprijeten vonj, kar je bilo moteče predvsem zaradi številnih gostov v Majeričevem zdravilišču. Majerič si je namreč zelo prizadeval za povečanje števila turistov v Ormožu in dosledno spoštovanje higienskih predpisov. Tako je 18. maja 1933 na mestno županstvo naslovil pritožbo, ki se je nanašala na odvažanje vsebine greznic. V njej je poudaril, »da se njegovi pacienti pritožujejo, češ da se v bližini zdravilišča ob 9. uri zjutraj vozi stranišče in se nataka iz odprte greznice ter poliva po cesti, da teče daleč naprej« (ZAP, MOO, šk. 19, ov. 77, Železniški, cestni in poštni promet 1875–1940). Občinski odbor je prosil za izboljšanje tega stanja. Predlagal je, naj bi se čiščenje greznic opravljalo po deseti uri zvečer ali do šeste ure zjutraj, kot je bilo to običajno v drugih krajih. Problem so z ustreznim predpisom rešili leta 1937.
