Čebelarstvo je bilo na podeželju dodatna dejavnost skoraj pri vsaki kmetiji.
FrancKošak ml. (1875-1945) se je učil gospodarstva pri očetu. Po osnovnišoli v Šmarju je končal kmetijsko šolo v Gradcu. S sedemnajstimi leti jezačel proti očetovi volji čebelariti v sosedovem čebelnjaku in leta 1894 kupilprvih osem kranjičev od nekega dobrepoljskega čebelarja, ki je pasel čebele naCikavi. Tri leta je uspešno čebelaril in pred odhodom v šolo je prodal 52kranjičev. Po dveletni odsotnosti je leta 1898 začel znova. Kupil je 45kranjičev. To je bil čas največje konjukture za izvoz čebel. Poleg čebelarja Roschütza-Raveneggaiz Višnje Gore so čebele izvažali tudi manjši čebelarji, kar je v mladem Košakuvzbudilo zanimanje za trgovanje s čebelami in čebeljimi izdelki. Leta 1900 je žeposlal prve čebele v svet in nato vsako leto več, nekaj sto kranjičev na leto.Toda prva svetovna vojna je cvetoči trgovini napravila konec in s težavo jeKošak trgovino s čebelami obnovil.Izvažal je kranjiče, predvsem matice, prideloval je roje, med in vosek.Preizkusil je vse vrste panjev in se odločil za prirejen Žnidaršičev panj ssatniki, ki mu je dajal do 18 kg medu in 1,2 kg voska. Med obema vojnama ječebelaril s 150 AŽ panji ter letno pridelal do 4000 kg medu in do 20 kg voska.Čebelnjake je imel ob domači hiši ob danes Adamičevi cesti, na Koščakovem hribuin pri rezervoarju ter v Troščinah, čebele je tudi prevažal na gozdno in ajdovopašo.
Košakse je učil čebelarstva pri kmečkih čebelarjih v svoji okolici, na kmetijskišoli in nazadnje iz lastne prakse. Naročal je 16 strokovnih glasil iz Italije,Nemčije in Švice. V svojem času je bil med najuspešnejšimi slovenskimičebelarji, pridelovalci medu in voska.
Danes sov obnovljeni Košakovi hiši poročna dvorana, upravni prostori knjižnice, dvorana, kavarna ingalerija.
