Kettejev drevored se od leta 1955 imenuje po pesniku slovenske moderne Dragotinu Ketteju. V letih od 1930 do 1955 je bila to Tavčarjeva cesta, še prej pa Stara cesta. Poteka od križišča pri Novi Ljubljanski banki preko Marofa do stičišča z Ljubljansko cesto v Bršljinu. Kettejev drevored ima trinajst hišnih številk.
Dragotin Kette je bil rojen 19. januarja 1876 na Premu pri Ilirski Bistrici. Od leta 1888 je obiskoval gimnazijo v Ljubljani, v šolskem letu 1890/91 pa je bil na učiteljišču. V petem razredu gimnazije je bil kaznovan zaradi satirične pesmi na škofa Missio. Leta 1895 je bil izključen, ker ni plačal šolnine. V tem času je bil tajnik literarnega društva Zadruga. Tu se je povezal z drugimi člani »moderne«, z Murnom, Župančičem in zlasti s Cankarjem.
V letih 1896-98 je obiskoval gimnazijo v Novem mestu in tu maturiral. V Novem mestu je ustanovil Zadrugo, ki je po Kettejevem odhodu kmalu razpadla zaradi strahu pred šolsko oblastjo. V Novem mestu je doživel neuslišano ljubezen do Angele Smolove in tu ustvaril ali pa vsaj dobil pobudo za svoje najlepše pesmi. V Angelo naj bi se zaljubil v Kapitlju ob koncu leta 1897. Že kot dijak novomeške gimnazije je objavljal, naprej v Angelčku, Vrtcu, Ljubljanskem zvonu in Novi Nadi.
Po maturi je moral k vojakom v Trst. Tam je zbolel za jetiko, v začetku aprila leta 1899 je bil odpuščen. Na smrt bolan se je vrnil v Ljubljano in umrl v »cukrarni«, pri Murnovi gospodinji 26. aprila 1899. Zadnja leta je bil z drugimi člani »moderne« predvsem v pisnih stikih.
Knjigo njegovih pesmi je leta 1900 uredil in s predgovorom objavil Anton Aškerc pod naslovom Poezije. Kettejevo delo obsega poleg spisov za mladino (otroške pesmi, pravljice, basni) predvsem pesmi. Izšel je iz ljudskih pesmi in klasičnih vzorov. V središču njegovega pesništva so ljubezenske pesmi, najprej študentsko razigrane, igrive, v ljudskem tonu in okolju, nato resnobno sentimentalne, strastne. V sonetni obliki je izpovedoval svojo življenjsko in svetovnonazorsko misel.
Novo mesto je Ketteju postavilo trajno obeležje na več načinov. Pred mestno hišo je Kettejev doprsni kip, ki ga je ustvaril Jakob Savinšek. Na začetku Glavnega trga stoji vodnjak s kitico iz njegove pesmi Na trgu, nastal po zamisli arhitekta Marjana Mušiča. Na začetku Kettejevega drevoreda pa je na hiši številka pet, kjer je Kette nekaj časa stanoval, vzidana spominska plošča. Poleg ulice je v Novem mestu po Dragotinu Ketteju poimenovana tudi ena od osnovnih šol.
V knjižnici, v Posebnih zbirkah Boga Komelja, hranimo del njegove literarne zapuščine, med drugim gimnazijski šolski zvezek za nemščino in nekaj gradiva Kettejeve Zadruge. V slikovni zbirki hranimo nekaj likovnih upodobitev pesnika, znan Vavpotičev portret Ketteja s podobo Angele Smola pa se nahaja v Dolenjskem muzeju.
V letih 1896-98 je obiskoval gimnazijo v Novem mestu in tu maturiral. V Novem mestu je ustanovil Zadrugo, ki je po Kettejevem odhodu kmalu razpadla zaradi strahu pred šolsko oblastjo. V Novem mestu je doživel neuslišano ljubezen do Angele Smolove in tu ustvaril ali pa vsaj dobil pobudo za svoje najlepše pesmi. V Angelo naj bi se zaljubil v Kapitlju ob koncu leta 1897. Že kot dijak novomeške gimnazije je objavljal, naprej v Angelčku, Vrtcu, Ljubljanskem zvonu in Novi Nadi.
Po maturi je moral k vojakom v Trst. Tam je zbolel za jetiko, v začetku aprila leta 1899 je bil odpuščen. Na smrt bolan se je vrnil v Ljubljano in umrl v »cukrarni«, pri Murnovi gospodinji 26. aprila 1899. Zadnja leta je bil z drugimi člani »moderne« predvsem v pisnih stikih.
Knjigo njegovih pesmi je leta 1900 uredil in s predgovorom objavil Anton Aškerc pod naslovom Poezije. Kettejevo delo obsega poleg spisov za mladino (otroške pesmi, pravljice, basni) predvsem pesmi. Izšel je iz ljudskih pesmi in klasičnih vzorov. V središču njegovega pesništva so ljubezenske pesmi, najprej študentsko razigrane, igrive, v ljudskem tonu in okolju, nato resnobno sentimentalne, strastne. V sonetni obliki je izpovedoval svojo življenjsko in svetovnonazorsko misel.
Novo mesto je Ketteju postavilo trajno obeležje na več načinov. Pred mestno hišo je Kettejev doprsni kip, ki ga je ustvaril Jakob Savinšek. Na začetku Glavnega trga stoji vodnjak s kitico iz njegove pesmi Na trgu, nastal po zamisli arhitekta Marjana Mušiča. Na začetku Kettejevega drevoreda pa je na hiši številka pet, kjer je Kette nekaj časa stanoval, vzidana spominska plošča. Poleg ulice je v Novem mestu po Dragotinu Ketteju poimenovana tudi ena od osnovnih šol.
V knjižnici, v Posebnih zbirkah Boga Komelja, hranimo del njegove literarne zapuščine, med drugim gimnazijski šolski zvezek za nemščino in nekaj gradiva Kettejeve Zadruge. V slikovni zbirki hranimo nekaj likovnih upodobitev pesnika, znan Vavpotičev portret Ketteja s podobo Angele Smola pa se nahaja v Dolenjskem muzeju.
