Ko se je maja 1945 končala 2. svetovna vojna, je bilo v Strnišču dograjene 70 % tovarne glinice in dobavljene približno 5% opreme.
Urbanistična zasnova je predvidela obrate za proizvodnjo glinice v severnem, obrate za proizvodnjo aluminija pa v južnem delu industrijskega kopleksa. Oba dela ločuje 1 km dolga ravna cesta, ki se končuje z velikim upravnim poslopjem. Gradnjo je vodil inženir Borut Maister po načrtih projektivnega biroja na čelu katerega je bil Danilo Fürst. Večino načrtov novo zgrajenih industrijskih objektov je pripravil inženir Josip Didek s sodelavci, Fürst pa je avtor dozidave nekaterih že med vojno zastavljenih industrijskih objektov in tovarniške upravne zgradbe. Gradbena dela je opravljalo podjetje Gradis iz Maribora. Pri gradnji je bilo zaposlenih 800 delavcev iz bližnje okolice. Ker je primanjkovalo ustrezno usposobljenega kadra, je podjetje za svoje potrebe ustanovilo lastno šolo za učence v gospodarstvu.
Po boksitnem sporazumu z Madžarsko leta 1948 se je začela gradnja prvega objekta za elektrolizo (hala A), v kateri naj bi letno pridobili 10.000 ton aluminija. Zaradi jugoslovanskega spora z Informbirojem pa je bil sporazum z Madžarsko razveljavljen in delo je obtičalo. Gradnja se je lahko nadaljevala šele leta 1950. Namesto madžarskih projektantov so posel prevzeli v Slovenija projektu, šele 1952 pa je gradnjo pospešil kredit mednarodne banke. Tako je na 180 hektarjih zemljišča zrasla velika tovarna s 143 m visokim dimnikom, z lastno dovozno železnico in drugimi napravami. Prvo glinico so proizvedli februarja leta 1954, prvi aluminij pa novembra istega leta. Tovarna glinice in aluminija (danes Talum Kidričevo) je bila uradno odprta 21. novembra 1954. Redna proizvodnja je stekla leta 1955. Začetna letna zmogljivost tovarne je bila 45.000 ton glinice in 15.000 ton aluminija in se je z leti hitro povečevala.
Leta 1953 so tovarno poimenovali po umrlem politku Borisu Kidriču. Hkrati so naselje Strnišče preimenovali v Kidričevo.
(Pripravila: Melita Zmazek)
