Leta 1999, ko je potekal 9. Mednarodni arhivski raziskovalni tabor, so se v stari razpadajoči hiši v Motvarjevcih našla pisma, ki sta si jih v obdobju prve svetovne vojne pošiljala oz. pisala zakonca Jankó. Gre za neprecenljivo najdbo, saj je iz obdobja štirih let ohranjenih več kot 400 pisem.
Vsa štiri leta, ki jih je Zsiga prebil od doma, ga je dajalo veliko domotožje. Skrbelo ga je za zdravje staršev, za domača opravila, delo v vinogradu, za živino, zanimalo ga je, kaj se dogaja z njegovimi sovaščani in sorodniki, ki so tudi bili na fronti. Predvsem pa je bil v skrbeh za svojo ženo Matildo; zelo jo je pogrešal, jo večino časa bodril ter ji vlival upanje na njuno ponovno snidenje, ki bo, če ne prej, v nebesih.
Septembra 1914 je odšel na fronto v Galicijo. Tu je bil v prvi bojni liniji pri mestu Jarosław ob reki San na ruski meji. Ko se je njegova četa morala umakniti, so padli v rusko zasedo. Ko je nekega dne zaužil vodo, se je okužil in pristal v bolnišnici Troppau (mesto na severu Češke). Spomladi 1915 je odšel domov na dolgo pričakovani dopust, vendar je bil že poleti ponovno na vlaku in na poti v neznano. Po sedmih dneh vožnje je spet pristal v Galiciji. Februarja 1916 je Zsigo, ko so odmetavali sneg okrog strelskih jarkov, oplazila krogla. Ker rana ni bila samo površinska, so ga odpeljali v bolnišnico na Madžarsko, v Miskolc. Verjel je, da je dobri Bog tisti, zaradi katerega je spet ostal živ. Spomladi je prebil nekaj časa še v zdravilišču, potem pa je končno spet lahko odšel v Veliko Kanižo na dopust. Po dopustu so ga poslali na vzhod Madžarske, na romunsko mejo, kjer je bilo relativno mirno. Šele ko so se februarja 1917 začeli pomikati na vzhod Romunije, so prišla obdobja, ko so se bojevali z Rusi. 15. maja 1918 je Zsigmond z ladjo prispel v Odeso. Skupaj z drugimi vojaki je skrbel predvsem za red in mir. Kako in kdaj je Zsiga končno prišel domov v Motvarjevce, ni znano.
Ves čas je bila Zsigova največja želja srečno družinsko življenje s Tildo, ko bi se vrnil domov s fronte. Toda soproga je začela bolehati. Med pismi je namreč ohranjen tudi račun Županijske in mestne bolnišnice Sombotel z dne 9. aprila 1927, na ime Zsigmondné Jankó. Čez dva dni, tj. 11. 4. 1927, je žena umrla, stara šele 32 let. Zsiga je po tistem živel sam in vzgajal svojega sina. Nikoli več se ni poročil.
Zgodba Zsigmonda in Tilde, kot jo je on ljubkovalno klical, je le ena izmed številnih tragičnih zgodb prve svetovne vojne. Resda se ni končala nekje na fronti ali v ujetništvu, ampak šele devet let kasneje. Vendar je prav vojna bila tista, ki je zaznamovala oz. presekala družinsko idilo mladoporočencev.
