»Južno od Celja, mesta s približno 7000 prebivalcev, leži na malem holmu med zelenimi griči v letu 1932 sezidani hotel Stegu«. Opis izhaja iz prospekta Rozalije Stegu, lastnice hotela pensionskega tipa v Zagradu 33, ki je v letih pred drugo svetovno vojno dopolnjeval hotelsko in turistično ponudbo mesta.
Iz Celja so namreč radi prihajali gostje na nedeljska kosila in na ples, saj je vsako soboto in nedeljo igrala godba. Razen z dobro domačo hrano in zabavami ob koncu tedna je hotel privlačil pozornost tudi s svojo lego, ki jo je izpostavljal prospekt območne tujskoprometne zveze: »Z ozirom na njegov zvišen položaj, katerega ne dosega prah in neposredno bližino gozdov, se lahko smatra hotel kot idealno letovišče … Krasna okolica nudi pol- in celodnevne izlete. Tik pod hotelom šumeča bistra Savinja, ki se ogreje čestokrat do 25 °C, vabi k osvežujoči kopeli … Za zabavo gostov je na razpolago radio, gramofon, ping-pong, prostor za balin in razne druge igre.« Za goste je bilo na razpolago 15 enoposteljnih in dvoposteljnih sob, hotel pa je bil po klasifikaciji iz leta 1940 uvrščen v III. razred kvalitete. Vanj so poleg domačih najraje prihajali redni gostje iz Avstrije in ostale Jugoslavije, ki so znali ceniti omenjene naravne prednosti.
Z nemško okupacijo leta 1941 je hotel prenehal delovati in tudi povojna poročila ga ne omenjajo več.
—-
Vir: Tatjana Kač, Vladimir Šlibar, Stare celjske gostilne, Osrednja knjižnica Celje, Celje 2002.
