Njegov lastnik Rajmund Koscher je stavbo v današnji Stanetovi ulici leta 1868 preuredil v udoben hotel s 26 sobami in senčnim vrtnim salonom. Hotel je slovel po zelo dobri kuhinji in domačih zabavah z glasbo. V njem so radi prenočevali zlasti trgovski potniki, ki jim je bila na razpolago tudi kočija. V hotelski jedilnici so se shajala številna celjska društva; Celjski Sokol je npr. za svoje kulturniško-politične dejavnosti poleg svojih čitalniških prostorov uporabljal tudi hotelsko jedilnico in od oktobra 1890 do maja 1891 celo hotelski vrtni salon za svojo telovadbo.
Hotel je večkrat menjal svoje lastnike, najdalj pa je bil v lasti Karla in Ane Goričar, rojene Simonišek – s krajšimi prekinitvami od leta 1919 do nacionalizacije v letu 1945. Lastnika sta gostinsko dejavnost razširila, saj sta v pritličju dvonadstropne zgradbe uredila veliko knjigarno. Za vhodom v hotel, ki je bil v desnem delu stavbe, je imel hotelski receptor sobico, v kateri je lahko prespal; tako je bil gostom, ki so prispeli ponoči, vedno na voljo.
Po komisijskem ogledu mestnega glavarstva leta 1940 je bil hotel uvrščen v III. razred kvalitete. Imel je skupno 20 sob z električno razsvetljavo, v vsaki sobi lončeno peč, v vsakem nadstropju stranišče angleškega tipa in eno skupno kopalnico. V prostoru sobarice je bil gostom na razpolago tudi telefon s številko 39. Pred drugo svetovno vojno so gostinski del ločili od hotelskega in restavracijo dajali v najem. Maja 1945 je bil hotel zasežen za potrebe vojske in kasneje nacionaliziran.
—-
Vir: Tatjana Kač, Vladimir Šlibar, Stare celjske gostilne, Osrednja knjižnica Celje, Celje 2002.
