V Logatcu so nekoč cvetele panoge obrti, kot so furmanstvo in z njim povezana kovaštvo in kolarstvo.
Logatec s širšo okolico, Grčarevec in Planina so imeli že od nekdaj pomembno vlogo, saj so skoznje potekale pomembne trgovske poti med notranjostjo in morjem. Furmanstvo je bila pomembna gospodarska dejavnost kmetov, ki pa jo je prizadel prodor industrijske revolucije sredi 19. st., na tem geografskem področju pa še dograditev železniške proge Dunaj-Trst. Preživela je le lokalna, skromnejša oblika furmanstva, predvsem na razdalji med železniško postajo Logatec in Idrijo (vse do 1. svetovne vojne). Po 1. sv. vojni pa se obseg furmanstva skrči na prevoz lesa iz gozdov do železnice ali pa do lesnih trgovcev.
KOVAČI in KOLARJI
Vsak kraj je imel včasih vsaj enega ali celo več kovačev, ki so izdelovali poljedelska in druga orodja, kovane dele vozov, pripomočke za gradnjo hiš itn. V kovaški obrti razlikujemo orodne in podkovske kovače, čeprav so običajno obvladovali oboje. Za opravljanje poklica so morali opraviti mojstrski izpit.
Podkovski kovači so imeli veliko dela ravno ob prometnih poteh, kakršna je tekla tudi skozi Logatec, zato je tu kovaška obrt zelo cvetela. Pogosto se je ta obrt dopolnjevala tudi s kolarstvom, tj. s specializirano kovaško obrtjo, ki je izdelovala in popravljala vozove, kolesa in njihove dele (velikokrat jo je spremljala tudi tapetniška obrt za opremo slovesnejših vozil). Z razliko od kovačev so bili kolarji tudi samouki, ta obrt pa je posebej značilna predvsem za Notranjsko.
