Družina

Martin Felicijan je leta 1920 samostojno obrt nadaljeval v Vojniku.[3]  Tam je leta 1918 kupil hišo z lončarsko delavnico.[4] Kupil jo je od mojstra Antona Potočnika, pri katerem se je od 26. 12. 1896 do 26. 12. 1899 izučil obrti in pri 17 letih postal lončarski pomočnik.[5]  Družina Felicijan se je takrat preselila v Vojnik. Tam je Franjo odraščal skupaj s štirimi sestrami: Ivanko, Katarino, Frančiško in Hedviko; 103-letna Katarina in najmlajša, 96-letna Hedvika še živita.

»Mama in oče sta bila zelo verna. Spominjam se, kako smo kot otroci molili rožni venec in vedno, ko smo končali, je oče zapel pesem Lepa si, lepa, roža Marija,« pripoveduje Katarina Kotnik.[6] Oče je bil, po njenih besedah, zelo strog, mama pa je bila dobričina. Franja, ki je bil šest let starejši od nje, se spominja kot prijaznega fanta. Izjemno ustvarjalnega in zelo dejavnega na področju kulturnega in družabnega dogajanja v Vojniku. Pred vojno je bil pri Sokolih, tamburaših in v gledališču, po vojni pa je deloval v vojniškem Kulturnem društvu France Prešeren. Nastopal je v gledaliških predstavah, bil je tudi scenograf.[7]

To, da je bil sin lončarja, je odločilno vplivalo na njegovo življenjsko pot. »Franjo je bil umetniška duša. Bil je zelo ustvarjalen. S svojimi kamini je zaslovel daleč naokoli. Tisti, ki ga je izdelal za sina, je sploh nekaj posebnega. Njegovi lončarski izdelki pa so se na žalost porazgubili po svetu,« se spominja Katarina Kotnik.

Franjo Felicijan se je leta 1947 poročil s Frančiško, roj. Tekavc (1912), ki je bila prav tako Vojničanka. Naslednje leto se jima je rodil sin Martin.[8] Družina je ostala v Vojniku, živeli so nad lončarsko delavnico. Sina je naučil obrti, vendar se ta ni odločil nadaljevati družinske tradicije. »Vem, da nisem izpolnil očetove želje, sem mu pa zelo hvaležen, da me nikoli ni silil, da bi šel po njegovi poti. Rad sem mu pomagal v delavnici, rad sem delal jaslice in oblikoval razne figurice, za delo na vretenu pa nisem bil najbolj navdušen. Vedel je, da me veseli biologija. Ko sem se po gimnaziji odločil za študij veterine, me je podprl in mi študij tudi finančno omogočil.«[9]

Franjo Felicijan je v svoji delavnici delal do prometne nesreče leta 1993, ko ga je na prehodu za pešce v Celju zbil avto. Umrl je leta 1994 in je pokopan v Cerknici, skupaj z ženo Frančiško, ki je umrla leta 1991. Naslednika ni našel, lončarska peč v njegovi delavnici je za vedno ugasnila.

_{[1] Na ohranjenih dokumentih in podpisanih izdelkih najdemo oba zapisa priimka: prvotno obliko Felicjan in poznejšo Felicijan.
[2] Lončarstvo je rokodelska obrtna dejavnost, ki obsega izdelovanje posodja ter drugih uporabnih in okrasnih predmetov iz gline. S tem so povezana znanja priprave materialov, rabe orodij ter oblikovanja, krašenja, loščenja in žganja izdelkov. Pečarstvo pa je obrtno izdelovanje pečnic ter postavljanje in popravljanje lončenih peči ter oblaganje tal in sten s keramičnimi ploščicami. V srednjem veku so pečarji (nem. Hafner) izdelovali pečnice, pa tudi ambiciozneje oblikovano keramiko z reliefnimi ali naslikanimi vzorci in barvnimi glazurami. Lončarji (nem. Töpfer) pa so izdelovali preprostejše posodje. Franjo Felicijan je bil znan po svojih pečarskih mojstrovinah. Veliko ljudi po vseh koncih Slovenije in prek meja ima v svojih domovih njegove kamine, ki bi jih bilo treba popisati in dodatno raziskati njegovo delovanje na področju pečarstva.
[3] Podatek je naveden na Matičnem listu za rokodelske in njim slične proizvajalne obrte iz leta 1946. Na podlagi tega dokumenta je Franjo Felicijan leta 1948 prejel odločbo Okrajnega ljudskega odbora Celje – okolica o obstoju obrtne pravice. Dokument hrani Martin Felicijan.
[4] Pogodba ali drug uradni dokument s podatkom o letu nakupa hiše in delavnice oziroma gospodarskega poslopja za zdaj ni poznan. Podatek o letu nakupa navaja Rok Komel (1991: 4), ki se je o tem pogovarjal s Franjem Felicijanom.
[5] Podatki so navedeni na pomočniškem spričevalu Martina Felicijana, izdanem 26. 12. 1899 v Celju. Dokument hrani njegov vnuk Martin Felicijan.
[6] Intervju s Katarino Kotnik, roj. Felicijan (26. 12. 1919), sem naredila v Vojniku 29. 7. 2022.
[7] Poleg pričevanj Katarine Kotnik in Martina Felicijana to potrjuje tudi raziskovalna naloga Kulturno življenje Vojnika nekoč in danes, v kateri lahko preberemo, da je bil Franjo Felicijan član in dolgoletni predsednik kmalu po letu 1945 ustanovljenega Prosvetnega društva France Prešeren, na področju kulture pa je bil dejaven že med obema vojnama (Pušnik in drugi 1993: 9). Ohranjena je fotografija iz leta 1931, na kateri sta v tamburaškem orkestru, ki je deloval v okviru društva, oba, Franjo Felicijan in njegova bodoča žena FrančiškaTekavc. Fotografijo hrani Martin Felicijan.
[8] Martin Felicijan je edinorojenec Franja in Frančiške Felicijan.
[9] Z Martinom Felicijanom sem naredila tri intervjuje v Cerknici: 16. 9. 2022, 18. 10. 2022 in 21. 12. 2022.}