Leta 1981 so odpravo sestavljali: Janez Sabolek, Jože Zupan, Emil Tratnik, Cene Berčič, Rok Kolar, Stane Belak – vodja.
Daulagiri je s svojimi 8167 metri osma najvišja gora na svetu. S svojo drzno lepoto je zasvojila dva izjemna slovenska alpinista, ki sta preko njene 4000 metrov visoke južne stene preplezala dve prvenstveni smeri.
Prvi od njiju je bil legendarni Stane Belak – Šrauf, ki je na goro organiziral kar štiri odprave. Prava odisejada je bil vzpon jeseni leta 1981, ko se je skupaj s Cenetom Berčičem in z Emilom Tratnikom vpisal med najbolj drzne himalajske plezalce vseh časov.
V spodnjem delu stene so imeli nekaj napetih vrvi, nato pa so nadaljevali v alpskem slogu, kar pomeni brez višinskih taborov, brez fiksnih vrvi, brez pomoči šerp. Nekaj dni so efektivno plezali le po pet do šest ur, preostale ure pa so čakali, da so se gromeči plazovi kamenja in ledu v steni umirili. Po šestih dneh so priplezali do roba stene in stika z grebenom, po katerem poteka Japonska smer. Po treh dneh so dosegli višino 8000 metrov, vrh so imeli kot na dlani. A nevarno poslabšanje vremena jih je prisililo v sestop na severno stran gore. Kalvarija na gori je trajala celih 14 dni. Njihova izčrpanost, dehidracija, ozebline in slabo vreme so pomenili eno najbolj dramatičnih pustolovščin v zgodovini svetovnega himalajizma. Žal je bil njihov prvenstveni vzpon v steni prepoznan kot poraz, ker niso dosegli vrha. Tedanja klasifikacija alpinističnih vzponov je določala, da je bilo treba osvojiti tudi vrh.
Avtorica besedila: Jelena Justin
Prvi od njiju je bil legendarni Stane Belak – Šrauf, ki je na goro organiziral kar štiri odprave. Prava odisejada je bil vzpon jeseni leta 1981, ko se je skupaj s Cenetom Berčičem in z Emilom Tratnikom vpisal med najbolj drzne himalajske plezalce vseh časov.
V spodnjem delu stene so imeli nekaj napetih vrvi, nato pa so nadaljevali v alpskem slogu, kar pomeni brez višinskih taborov, brez fiksnih vrvi, brez pomoči šerp. Nekaj dni so efektivno plezali le po pet do šest ur, preostale ure pa so čakali, da so se gromeči plazovi kamenja in ledu v steni umirili. Po šestih dneh so priplezali do roba stene in stika z grebenom, po katerem poteka Japonska smer. Po treh dneh so dosegli višino 8000 metrov, vrh so imeli kot na dlani. A nevarno poslabšanje vremena jih je prisililo v sestop na severno stran gore. Kalvarija na gori je trajala celih 14 dni. Njihova izčrpanost, dehidracija, ozebline in slabo vreme so pomenili eno najbolj dramatičnih pustolovščin v zgodovini svetovnega himalajizma. Žal je bil njihov prvenstveni vzpon v steni prepoznan kot poraz, ker niso dosegli vrha. Tedanja klasifikacija alpinističnih vzponov je določala, da je bilo treba osvojiti tudi vrh.
Avtorica besedila: Jelena Justin
