18. 6. 1895 na Miheljem na Preškem Vrhu – 28. 10. 1958 v New Yorku
Alojz Kuhar je od Prežihovih fantov šel prvi v svet. V šolskem letu 1906/07 sta domači učitelj in župnik pregovorila očeta Kuharja, da je dal Alojza v gimnazijo v Celovcu. Stanoval je v Marijanišču in maturo opravil z odliko leta 1914. Odločil se je za študij bogoslovja, ki je takrat gostovalo na Plešivcu (Tanzenberg) pri Gospe Sveti. Posvetitev v duhovnika je doživel 18. junija 1918. Kot kaplan je služboval v Črni na Koroškem, a se je zaradi bojev na Koroškem že maja 1919 umaknil v Ljubljano.
Že na božični večer istega leta je odšel prvič v Pariz, kjer je študiral politične vede in časnikarstvo in leta 1923 diplomiral na Ecole libre des Sciences politiques. Za kratek čas se je vrnil v Jugoslavijo. Študij je nadaljeval na pravni fakulteti sorbonske univerze, bil vmes leta 1925 v Nemčiji, kjer je preučeval delavske vzgojne organizacije katoliške stranke centruma. Zatem je odšel v Anglijo, postal kaplan na neki dekliški visoki šoli in obiskoval v Londonu tečaje ekonomske šole. Jeseni 1926 se je vrnil v Pariz, začel s študijem ekonomije, dobil diplomo s tezo Petrolejski imperialzem in ga sklenil leta 1926 z zagovorom doktorske disertacije Vloga petroleja v svetovni politiki. Leta 1927 je dr. Alojz Kuhar postal socialni referent pri jugoslovanskem poslaništvu v Parizu, bil hkrati tudi duhovnik in dopisnik Slovenca iz Francije in Anglije. Nekaj mesecev je torej preživel tudi v Londonu, v Parizu pa je ostal do leta 1930.
Po vrnitvi v Ljubljano je postal urednik Slovenca za zunanjo politiko, leta 1935 pa tudi zunanjepolitični komentator ljubljanskega radia. V tem obdobju je bil dr. Kuhar na daljšem časnikarskem potovanju po Nemčiji (tudi v Stuttgartu), ni pa zanesljivega vira, ali je bilo to leta 1934 ali 1938. V tem času je imel tudi določene politične ambicije, a se jim je po tehtnem razmisleku odpovedal.
Začetek 2. svetovne vojne je Kuharja našel v Ljubljani. Še zadnjič je 29. marca 1941 po radiu pozval Slovence k slogi, da bodo kos hudim preizkušnjam, ki prihajajo. Nato je odpotoval v Beograd in od tam 4. aprila po sklepu Slovenske ljudske stranke skupaj s Francem Gabrovškom proti Grčiji. Na dan bombardiranja Beograda brez vojne napovedi sta bila oba še v Jugoslaviji. V Grčiji sta se 7. aprila ustavila v Solunu in se morala na silo prebiti skozi množico ljudi, da sta ujela vlak proti Atenam.Nekaj dni pozneje so se slovenski potniki vkrcali na ladjo, ki je peljala begunce v Aleksandrijo in prispeli v Kairo v Egiptu. Na železniški postaji so poiskali člane jugoslovanske vlade in skupaj odpotovali v Port Said. Angleži so že čez nekaj dni člane vlade in druge emigrante odpeljali v Izrael ter jih nastanili v Tanturu, nekdanjem samostanu med Jeruzalemom in Betlehemom.
Šele 15. julija 1941 so člani vlade odpotovali iz Tantura v London in tja prispeli avgusta 1941 po dolgi ter nevarni poti okoli Afrike, ob ameriški obali in čez Atlantik. Tam je bil dr. Kuhar v jugoslovanski begunski vladi uradnik, nato direktor njenega dopisnega urada in nazadnje ambasador jugoslovanske emigrantske vlade pri begunski vladi Poljske. Na BBC je redno govoril v oddajah za Slovence. Usodni zanj pa so bili govori, ki jih je naslovil slovenskim domobrancem. Zato je 19. januarja 1945 odstopil kot jugoslovanski poslanik pri poljski vladi ter zaprosil za vizum ameriške oblasti. Veliko ljudi je Kuharja zaradi teh govorov zelo obsojalo, kar pa je razumljivo, saj takratni slovenski politiki v domovini stvari niso mogli videti tako, kot jih je videl dr. Kuhar, ki je poznal in upošteval tudi vsa širša spoznanja, v spopade med domobrance in partizane pa ni bil vpleten. Po vojni je dr. Kuhar pretrgal vse stike s politiko in se oprijel svojega prvega, duhovniškega poklica. Postal je prvi izseljenski duhovnik v Angliji. V Cambridgeu je živel v dominikanskem samostanu in študiral zgodovino. Pisal je delo o pokristjanjevanju Slovencev ter njegovem vplivu na razvoj nemško-slovenske narodnostne meje. Resno je razmišljal o vrnitvi na Koroško že med študijem, ki ga je uspešno dokončal 26. novembra 1949, ko je bil že drugič promoviran za doktorja znanosti. Njegovi ameriški prijatelji so pozneje disertacijo natisnili v dveh izdajah (The Conversion of the Slovenes and the German-Slav Ethnic Boundary in the Eastern Alps – Pokristjanjevanje Slovencev in nemško-slovanska narodnostna meja v vzhodnih Alpah, 1959; Slovene Medieval History – Slovenska srednjeveška zgodovina, 1962). Za svoj dom si je po študiju izbral zdravilišče na periferiji Londona in bil tam hišni duhovnik. Leta 1950 je sprejel ponudbo Odbora za svobodno Evropo in konec septembra odpotoval v New York. Zadnjih osem let je tam vodil tiskovni urad za begunce iz Jugoslavije in z dr. Krekom urejal bilten Odbora. V Evropo – Anglijo – se je za kratek čas vrnil leta 1951, ko je pomagal organizirati mednarodno zborovanje Evropskega gibanja. Leta 1951 je odklonil službo duhovnika v Milwaukeeju, oktobra 1953 je bil na izletu v Kanadi v okolici Toronta.
Avgusta 1954 je zadnjič pisal domačim, da bi starost rad preživel pod Uršljo goro, a je medtem resno zbolel, okreval v zavodu v Bell Harborju na Long Islandu (še vedno v New Yorku), a službi se ni odpovedal. Po govoru o pomenu 29. oktobra 1918, ko je bila proglašena samostojna država SHS, ga je 26. oktobra 1958 zadela kap. Tri dni pozneje, 29. oktobra 1958, je dr. Alojz Kuhar umrl v bolnišnici sv. Vincenca. Pokopali so ga 1. novembra 1958 na slovenskem pokopališču fare sv. Križa v obmorskem Bridgeportu, severno od New Yorka.
Že na božični večer istega leta je odšel prvič v Pariz, kjer je študiral politične vede in časnikarstvo in leta 1923 diplomiral na Ecole libre des Sciences politiques. Za kratek čas se je vrnil v Jugoslavijo. Študij je nadaljeval na pravni fakulteti sorbonske univerze, bil vmes leta 1925 v Nemčiji, kjer je preučeval delavske vzgojne organizacije katoliške stranke centruma. Zatem je odšel v Anglijo, postal kaplan na neki dekliški visoki šoli in obiskoval v Londonu tečaje ekonomske šole. Jeseni 1926 se je vrnil v Pariz, začel s študijem ekonomije, dobil diplomo s tezo Petrolejski imperialzem in ga sklenil leta 1926 z zagovorom doktorske disertacije Vloga petroleja v svetovni politiki. Leta 1927 je dr. Alojz Kuhar postal socialni referent pri jugoslovanskem poslaništvu v Parizu, bil hkrati tudi duhovnik in dopisnik Slovenca iz Francije in Anglije. Nekaj mesecev je torej preživel tudi v Londonu, v Parizu pa je ostal do leta 1930.
Po vrnitvi v Ljubljano je postal urednik Slovenca za zunanjo politiko, leta 1935 pa tudi zunanjepolitični komentator ljubljanskega radia. V tem obdobju je bil dr. Kuhar na daljšem časnikarskem potovanju po Nemčiji (tudi v Stuttgartu), ni pa zanesljivega vira, ali je bilo to leta 1934 ali 1938. V tem času je imel tudi določene politične ambicije, a se jim je po tehtnem razmisleku odpovedal.
Začetek 2. svetovne vojne je Kuharja našel v Ljubljani. Še zadnjič je 29. marca 1941 po radiu pozval Slovence k slogi, da bodo kos hudim preizkušnjam, ki prihajajo. Nato je odpotoval v Beograd in od tam 4. aprila po sklepu Slovenske ljudske stranke skupaj s Francem Gabrovškom proti Grčiji. Na dan bombardiranja Beograda brez vojne napovedi sta bila oba še v Jugoslaviji. V Grčiji sta se 7. aprila ustavila v Solunu in se morala na silo prebiti skozi množico ljudi, da sta ujela vlak proti Atenam.Nekaj dni pozneje so se slovenski potniki vkrcali na ladjo, ki je peljala begunce v Aleksandrijo in prispeli v Kairo v Egiptu. Na železniški postaji so poiskali člane jugoslovanske vlade in skupaj odpotovali v Port Said. Angleži so že čez nekaj dni člane vlade in druge emigrante odpeljali v Izrael ter jih nastanili v Tanturu, nekdanjem samostanu med Jeruzalemom in Betlehemom.
Šele 15. julija 1941 so člani vlade odpotovali iz Tantura v London in tja prispeli avgusta 1941 po dolgi ter nevarni poti okoli Afrike, ob ameriški obali in čez Atlantik. Tam je bil dr. Kuhar v jugoslovanski begunski vladi uradnik, nato direktor njenega dopisnega urada in nazadnje ambasador jugoslovanske emigrantske vlade pri begunski vladi Poljske. Na BBC je redno govoril v oddajah za Slovence. Usodni zanj pa so bili govori, ki jih je naslovil slovenskim domobrancem. Zato je 19. januarja 1945 odstopil kot jugoslovanski poslanik pri poljski vladi ter zaprosil za vizum ameriške oblasti. Veliko ljudi je Kuharja zaradi teh govorov zelo obsojalo, kar pa je razumljivo, saj takratni slovenski politiki v domovini stvari niso mogli videti tako, kot jih je videl dr. Kuhar, ki je poznal in upošteval tudi vsa širša spoznanja, v spopade med domobrance in partizane pa ni bil vpleten. Po vojni je dr. Kuhar pretrgal vse stike s politiko in se oprijel svojega prvega, duhovniškega poklica. Postal je prvi izseljenski duhovnik v Angliji. V Cambridgeu je živel v dominikanskem samostanu in študiral zgodovino. Pisal je delo o pokristjanjevanju Slovencev ter njegovem vplivu na razvoj nemško-slovenske narodnostne meje. Resno je razmišljal o vrnitvi na Koroško že med študijem, ki ga je uspešno dokončal 26. novembra 1949, ko je bil že drugič promoviran za doktorja znanosti. Njegovi ameriški prijatelji so pozneje disertacijo natisnili v dveh izdajah (The Conversion of the Slovenes and the German-Slav Ethnic Boundary in the Eastern Alps – Pokristjanjevanje Slovencev in nemško-slovanska narodnostna meja v vzhodnih Alpah, 1959; Slovene Medieval History – Slovenska srednjeveška zgodovina, 1962). Za svoj dom si je po študiju izbral zdravilišče na periferiji Londona in bil tam hišni duhovnik. Leta 1950 je sprejel ponudbo Odbora za svobodno Evropo in konec septembra odpotoval v New York. Zadnjih osem let je tam vodil tiskovni urad za begunce iz Jugoslavije in z dr. Krekom urejal bilten Odbora. V Evropo – Anglijo – se je za kratek čas vrnil leta 1951, ko je pomagal organizirati mednarodno zborovanje Evropskega gibanja. Leta 1951 je odklonil službo duhovnika v Milwaukeeju, oktobra 1953 je bil na izletu v Kanadi v okolici Toronta.
Avgusta 1954 je zadnjič pisal domačim, da bi starost rad preživel pod Uršljo goro, a je medtem resno zbolel, okreval v zavodu v Bell Harborju na Long Islandu (še vedno v New Yorku), a službi se ni odpovedal. Po govoru o pomenu 29. oktobra 1918, ko je bila proglašena samostojna država SHS, ga je 26. oktobra 1958 zadela kap. Tri dni pozneje, 29. oktobra 1958, je dr. Alojz Kuhar umrl v bolnišnici sv. Vincenca. Pokopali so ga 1. novembra 1958 na slovenskem pokopališču fare sv. Križa v obmorskem Bridgeportu, severno od New Yorka.
Besedilo: Miroslav Osojnik
