Vodičarjeva domačija je nabolj ohranjena furmanska gostilna ob Adamičevi cesti v Grosupljem.
ObAdamičevi cesti na desni strani stoji Vodičarjeva hiša zobnovljeno gostilno, ob njej pa še edina ohranjena ‘furmanska štala’ sširokim napuščem, ki spominja na čas prevozništva pred zgraditvijo železnice.
AntonGale – Vodičar, rojen na Ahlinovi domačiji v gornjem koncu vasi Grosuplje, jeob koncu 19. stoletja opazoval vedno bolj živahen tovorniški promet po Velikicesti (proti Stehanu) in po Mali cesti (proti Krki). Pri Šrangarju je postavillesenjačo (leseno barako) in prodajal voznikom pijačo in prigrizke. Po poroki je postavils slamo krito hišo, v njej napravil gostišče, ki ga je vodil sam, in trgovino zmešanim blagom, ki ga je vodila žena Minka. Kasneje sta dodala še furmanskihlev in skromna prenočišča za furmane. Dobro je zaslužil, tako da je ob propaduTschinklovega posestva kupil zemljo in gozdove. Naslednji rod je z Ivanom Galetomnadaljeval z gostilniško in trgovinsko tradicijo. Po vojni so Vodičarjevodomačijo nacionalizirali. V njihovih hlevih so začeli z delom prvi obratiKovinastroja.
Ob gostilni je še po drugi svetovni vojni delovalo kegljišče. Stene barake so bile lesene, spodnji del sten je bil iz desk, zgornji del pa s prekrižanih letvic, tudi streha je bila lesena. Tla so bila iz steptane zemlje, krosle so bile glinene. Postavljanje kegljev je bilo okoliškim otrokom v veliko veselje.
Ivan Gale je tudi po vojni nadaljeval tradicijo furmanstva,najprej z vozom in konji, potem pa s traktorjem. V hiši še vedno ostajatatako gostilna kot trgovina, slaščičarna pa se je preselila v središčeGrosupljega.
”V Vodičarjevi hiši je po vojnideloval KLO (Krajevni ljudski odbor), nato se je preselil k Müllerju, natov Kunčevo vilo (danes Glasbena šola), nato v zadružno hišo na lokaciji zdajšnjenove občine, potem pa v zadružni dom na Kolodvorski ulici.” (Povedal Brane Žitnik).
