Urbančeva veleblagovnica, od leta 1963 delujoča kot Centromerkur in po temeljiti obnovi v 21. stoletju poimenovana Galerija Emporium, je bila prvič za stranke odprta konec marca 1904. Odprtje je predstavljalo velik dogodek za ljubljansko prebivalstvo, oglaševali so ga vsi tedanji časniki. Lastnik veleblagovnice Feliks Urbanc je v njih objavil oglase, kdaj bo odprtje.
Vogalna secesijska stavba na Trubarjevi 1 je nastala v takrat po številu prebivalcev nekajkrat manjši Ljubljani. V začetku 20. stoletja je bila tukajšnja trgovina predvsem v rokah malih trgovcev. V starem delu mesta so bile tako pretežno majhne specializirane prodajalne. Šele v obdobju popotresne obnove mesta so pričeli graditi modernejše različice z velikimi izložbenimi okni, in to predvsem med starim mestnim jedrom in železniško postajo.
Urbančeva hiša je kot veleblagovnica v naše kraje prinesla vse-na-enem-mestu nakupovanje. Povojni grobi posegi v stavbo in slabo vzdrževanje so na stavbi, predtem upodabljani na mnogih razglednicah, pustili ogromne posledice. Pred vojno je bila Urbančeva veleblagovnica reprezentančni objekt višjega sloja meščanske družbe.
Kaj je bilo na tem mestu pred Urbančevo palačo?
Ohranjene fotografije ljubljanskih ulic pred velikonočnim potresom aprila 1895 prikazujejo na mestu poznejše Centromerkurjeve blagovnice zanimivo Vilharjevo hišo in ozko, zavito Trubarjevo ulico, kjer so morali po potresu podreti skoraj vse hiše. Enako se je godilo hišam ob Frančiškanski ulici – danes Miklošičevi cesti, ki je takrat še ni bilo. Ves prostor na klančku je zapirala pritlična gostilna »pri Stefanu«, pred katero je ulica zavila v smeri današnje Nazorjeve. Za gostilno so se proti severu takrat razprostirali še njive in vrtovi. Gostilna se je umaknila kasnejšemu Unionu in novotrasirani Miklošičevi cesti, Vilharjeva hiša pa trgovski in stanovanjski zgradbi Feliksa Urbanca.
Preteklost Vilharjeve hiše se da najbolje spoznati, če vemo, kdo so bili njeni nekdanji lastniki. To so bili predvsem kovači, ki so se na tem mestu izmenjavali skoraj ves zgodnji novi vek. Vladimir Fabjančič je v knjigi hiš za Šentpetrsko predmestje podal kronologijo nekdanjih lastnikov: od leta 1600 do 1630 je bil lastnik hiše kovač Matvež (ali Matija) Pret. Za njim so bili lastniki njegova žena in dediči (od 1631 do 1639). Medtem je v letih od 1632 do 1633 opravljal kovaško obrt Andrej Schrauss, med leti 1634 in 1639 pa kovač Janez Bartolič. Od leta 1640 do 1655 je prešla hiša v njegovo osebno last, od leta 1666 do 1724 pa njegovih dedičev. Medtem je kovaško obrt opravljal (od 1695 do 1705) Janez Skubec (ali Šubic), ki je bil tudi zadnji med kovači. Med leti 1724 in 1749 je bila hiša v lasti krznarja Jožefa Likoviča in žene Barbare, od leta 1749 do 1755 Andreja in Marjane Radeskhini, od leta 1756 do 1796 pa je v hiši krmčaril Anton Gačnik: Hiša je prešla 23. 9. 1796 v last vdove Marije Malič, 16. 2. 1810 leta Jožeta Vinšeka, 4. 11. 1826 so postali lastniki Marija, Jera in Gregor Vinšek, 25. 7.1827 je hišo kupil Ignacij Bernbacker. Za njim sta hišo nasledila Jožefa Bernbacher, za njo pa Jožef Bernbacher. Na osnovi kupne pogodbe je 19. 6. 1869 prejel v last hišo Janez Vilhar, za njim pa leta 1876 Ivan Vilhar.
Po potresu leta 1895 je bila hiša namenjena rušenju. Parcelo, na kateri je stala, je mestna občina hranila za posebne namene.
