Začetki smučarskih skokov v Logatcu segajo že v predvojni čas, ko je Lojze Kralj s prijatelji na Sekirici pripravil preprosto skakalnico.
Leta 1957 je inženir Stanko Blaudek projektiral 50-metrsko skakalnico. Na otvoritveni tekmi so bili logaški tekmovalci med najboljšimi. Zelo dobre uspehe pa so dosegali tudi na mednarodnih tekmovanjih.
Tako so na Sekirici stale 15-, 30- in 50-metrska skakalnica. Leta 1975 so manjši skakalnici pokrili s plastično maso in tako omogočili vadbo skozi celo leto. To so bila najbogatejše obdobje v zgodovini kluba – istega leta so odprli tudi največjo, 80-metrsko skakalnico v Žibršah in prejeli najvišje športno priznanje – Bloudkovo plaketo. Kot tretji najmočnejši klub v bivši Jugoslaviji je dal kar nekaj mladinskih in članskih reprezentantov: Janeza Loštreka, Marka Mlakarja, Marjana Urbančiča, Sama Gostiša in druge.
Po veliki krizi kluba v osemdesetih in začetku devedesetih, je klub ponovno oživel. Danes so skakalnice posodobljene po mednarodnih pravilih, manjše skakalnice so prekrite s plastično maso, vsi objekti pa so tudi primerno razsvetljeni.
Logaška skakalnica pa ne predstavlja le športnega objekta, skozi leta je postala tudi del prepoznavnosti kraja.
O zgodovini skakalnice v Logaških novicah:
Planica v Logatcu. Logaške novice, letnik 5, številka 1, 1958, str. 5.
Ob 20-letnici smučarskih skokov v Logatcu. Logaške novice, št. 9 (6. 10. 1971), str. 6.
