Zaradi poudarjenega slovenstva družine so ga v času okupacije Nemci že drugi dan po zasedbi Mežice, aprila 1941, odpeljali v zapor na Prevalje in nato v gestapovske zapore v Celovec, kjer je bil zaprt do 27. 8. 1941. Čakali so me v stanovanju: en SS-ovec v uniformi (E. Kraut iz Bistrice v Podjuni), en gestapovec v uniformi in eden v civilu. Prebrskali so pisalno mizo, v moj nahrbtnik zmetali nekaj pisem, slik i. dr. in mi ga obesili na ramo. Na vasi so me posadili v malo limuzino. Odpeljali so nas v prevaljške zapore, 17. 4. 1941 pa vse pripornike iz Prevalj v celovške zapore. V celici za dva nas je ležalo deset.
Obtožen je bil komunizma in veleizdaje. Družino so dali na seznam za izgon v Srbijo in ženo Majdo izselili iz šolskega stanovanja dobesedno na cesto. Hčerko in bolnega sina je bila prisiljena poslati k sorodnikom, sama pa se je s triletno hčerko Mojko zatekla v prazno skladišče za moko v mlinskem objektu. Tako je ločena družina čakala na izgnanstvo.
V Mežici se je pri moji ženi že oglasil policist z navodilom mojo družino odpremiti v taborišče Št. Vid. Na srečo pa se je razgovoru pridružil sosed Rigelnik in ustregel ženini prošnji, naj mu on razkaže imovino, ki naj bi jo po odhodu družine zapečatili, saj je imela le pol ure časa, da se pripravi na odhod. Sosed je med obhodom omenil, da mlina vendar ne bodo mogli pečatiti, saj je v njem mala električna centrala, ki jo upravlja moja žena in ki poleg lastnih dobavlja za razsvetljavo še drugim tok in bi prebivalci vasi ostali v temi. Nato je policist odšel na posvet z županom, orožniškim komandirjem in še nekom, za katerega ne vem več, kdo je bil. Vem pa, da ni bil ortgrupenleiter, ker je bil Slovencem sovražno nastrojen. Ko se je vrnil, je povedal, da ostaja žena začasno doma. Vse, ki so bili določeni za izselitev v Srbijo, so odpeljali v izseljeniško taborišče Št. Vid pri Ljubljani, od koder so se, združeni s svojimi družinami, julija selili v Srbijo in Bosno. Ker po naključju moje žene z otroki niso odpeljali iz Mežice s prvo turo in druge ni več bilo, sem ostal v celovških zaporih. Nemci so izgon družine preložili, dokler ne bi našli novega upravljalca naprav. Družino so dali na nov seznam za izselitev v Banja Luko. Prepeljali so me gestapovci 9. avgusta v Št. Vid za pripravljeno izselitev v Banja Luko. Dne 27. avgusta 1941 so Nemci izpraznili taborišče, selitev v Banja Luko je izostala, ker so se tam že udejstvovali partizani. Nas so vrnili na domove s strogim navodilom, da se od doma ne smemo odstraniti, ker se je pripravljala izselitev v Nemčijo. Lahko smo se prosto gibali, nihče pa nas ni smel zaposliti. Dva obiska znanega, neizprosnega gestapovca S. sta nakazovala, da smo pod nadzorstvom in na seznamu za izselitev.« Ko so jih tretjič dali na seznam za izgon, so čakali na deportacijo v koncentracijsko taborišče Dachau. Transporte iz Mežice sta preprečila direktor mežiškega rudnika in mežiški župan: Selitev iz Gornje Mežiške doline je zabranil nemški rudniški direktor dr. Tschernig iz Mežice, ki je bil nasprotnik selitve, enako tudi mežiški župan R. Stopar. Prebivalci v Gornji Mežiški dolini smo prišli pod zaščito rudniškega direktorja in župana v Mežici. Na občinskem uradu in pri rudniku v Mežici so ostali vsi slovenski nameščenci v svojih službah. Župan je tudi meni ponudil službo in tako sem potem preživljal okupacijo doma, v Mežici. Jeseni 1943 so gestapovci odpeljali nekaj rudniških uslužbencev v Dachau, rudniški direktor jih je rešil in o božičnih praznikih so bili vsi doma. Nekaj rudniških uradnikov so premestili v nemške kraje.
