Pisateljski opus Kristine Brenkove zajema igre za otroke, črtice, pravljice, partizanske pripovedi, zgodbe in spominska pričevanja. Med njimi je samo Kruh upanja daljši pripovedni tekst. V svojih besedilih je – kot je dejala sama – »v besede želela ujeti predvsem tisto, kar se ji je dotaknilo srca«.
Publicist Jože Zupan je zapisal, »da je večina del Kristine Brenkove sestavljena kot mozaik iz številnih drobnih kamenčkov – kratkih zgodb in zgodbic (Golobje, sidro in vodnjak, Dnevna poročila, Deklica Delfina in Lisica Zvitorepka, Srebrna račka – zlata račka, Osma dežela, Moja dolina, Okna in okenca…)«. Pisateljica je k temu dodala, »da ji je spominjanje iz večnega vrelca – otroštva – napolnilo življenje, spomini oživljajo in vse se na novo rojeva in prihaja iz srca – kot kamenčki v mozaiku mojega življenja«.
Kratko prozo, mladinske igre in prevode oziroma priredbe je objavljala v različnih mladinskih revijah (Ciciban, Pionir, Mladi svet, Otrok in družina, Pionirski list, Kurirček, Cicido), na radiu in v knjigah. To so predvsem pravljična besedila.
Iz številnih proznih del odseva tudi pisateljičino življenje. Za večji del svojega ustvarjalnega opusa je zajemala snov iz spominov na otroštvo, dom in mladost, življenje svoje družine ter iz spominov na leta okupacije in boja za osvoboditev. V igrah je posegala v ljudsko izročilo.
Najprej je pisala igre za mladino, kjer prevladujejo pravljična besedila. Napisala je več mladinskih iger: Mačeha in pastorka (1951), Igra o Bogatinu in zdravilnem kamnu (1953), Najlepša roža (1956) in Čarobna paličica (1958), Modra vrtnica za princesko (1963). Nekatere igre so bile tudi prevedene; Najlepša roža za princesko v nemški jezik. Dramatika ji je prinesla prva priznanja in sloves mladinske pisateljice. Njene igre so igrali na šolskih in na poklicnih odrih. Igro Najlepša roža za princesko so nekaj let igrali na Dunaju,
v Jugendtheatru. Igre Kristine Brenkove so uprizarjali tako naši kot tuji odri, prav tako naša in tuja televizija. Napisala je tudi veliko radijskih igric.
Partizanske zgodbe so predstavljene v štirih knjigah: Dolga pot (1963), Dobri sovražnikov pes (1975), Partizanka Katarina (1981) in Partizanska bolničarka (1983).
Poseben tematski sklop predstavljajo štiri knjige črtic, ki odkrivajo podobo otroškega sveta v povojnih letih, hkrati pa se prepletajo tudi s spominom na vojni čas: Golobje, sidro in vodnjak (1960), Ko si bil majhen (1964), Dnevna poročila (1965) in Osma dežela (1969).
Svoje spomine na otroštvo na vasi in mladost je opisala v knjigah Prva domovina (1973), Moja dolina (1996) in Tuja dežela (1999). V knjigo Prva domovina sta vključeni besedili Kruhek (1968) in Košček sira (1971), ki sta izšli kot slikanici.
Za otroke, ki jim je všeč fantazijsko – pravljični svet, je napisala Babico v cirkusu (1970), Deklico Delfino in lisico Zvitorepko (1972), Srebrno račko, zlato račko (1975) in Prigode koze Kunigunde (1984).« Po pravljici Deklica Delfina in lisica Zvitorepka so v ljubljanskem Lutkovnem gledališču pripravili predstavo.
Delo Kruh upanja (1973) je pričevanje o pisatelju Prežihovem Vorancu, ki mu je bila dodeljena kot kurirka Osvobodilne fronte v prvih dveh letih okupirane Ljubljane. V knjigi je opisala svoja srečanja z njim, njegove misli in besede ter njune skupne ilegalne poti po okupirani Ljubljani.
V antologiji Obdarovanja (2001) so v celoti predstavljene zbirke črtic Golobje, sidro in vodnjak in Prva domovina ter fantazijski pripovedi Deklica Delfina in Lisica Zvitorepka ter Srebrna račka – zlata račka, dodanih je še nekaj neobjavljenih črtic.
Kristina Brenkova je bila tudi med ustanovitelji tekmovanja za Bralno značko, ki so jo začeli podeljevati leta 1961 na osnovni šoli v Prevaljah. V sklopu tega gibanja je veliko hodila po osnovnih šolah in se srečevala z mladimi bralci. Vtise je zbrala v knjigi Hoja za bralci (1998).
Z zbirkama zgodb Srečanja z umetniki (1987) in Bežna srečanja (1996) je izkazala svoje spoštovanje do umetnikov in njihovega dela.
Veliko knjig, iger in izbor črtic, ki so izšle po vojni, so prevedli v različne tuje jezike. Mnoga njena dela so bila takrat uvrščena v antologijo jugoslovanskih pisateljev za mladino in pa tudi v šolska berila.
