Litijsko glavarstvo je imelo skozi stoletja pomembno upravno in družbeno vlogo na območju današnje Litije in njene okolice. Na njegovem čelu so se zvrstili številni posamezniki, ki so vsak na svoj način zaznamovali delovanje glavarstva ter prispevali k razvoju kraja. Spodaj je predstavljen seznam oseb, ki so vodile litijsko glavarstvo v različnih obdobjih.
1867
Prvi znani litijski okrajni glavar je bil Aleksander Auersperg (1834–1874).
Bil je sin grofa Franca Ksaverja Turjaškega iz Velike vasi in grofice Terezije Turjaške iz Šrajbarskega turna. Njegova politična kariera se je začela leta 1857, ko je po končanem študiju v Teresiauum na Dunaju stopil v cesarsko službo. Leta 1866 je bil imenovan za okrajnega predstojnika v Stični, naslednje leto (1867) pa za c. okr. glavarja v Litiji.
Leta 1869 so ga izvolili za deželnega poslanca v veleposestniški kuriji, nato pa je leta 1871 postal deželni glavar in julija naslednje leto (1872) še deželni predsednik za Kranjsko.
Med Slovenci ni bil priljubljen, ker je bil naklonjen nemški strani. Njegova aktivna doba je sovpadala z obdobjem ustanavljanja narodnih čitalnic. Sodeloval je v sporu med slovenskimi kmeti na Jančah in v Vevčah.
Umrl je za jetiko, star komaj 39 let. Pokopan je bil na pokopališču sv. Krištofa v Ljubljani.
1872 – Franz (Franc) Schönwetter
Najprej je bil okrajni glavar v Celju, nato je bil premeščen v Litijo.
Franz (Franc) Schönwetter je bil predstavnik nemškutarjev, torej tiste skupine uradnikov, ki so podpirali nemški jezikovni in kulturni vpliv v javni upravi na Kranjskem in Štajerskem.
Časopis Slovenski narod (24. februarja 1892) ga je opisal kot:
»… stoječo figuro nemškutarskih zagriznenih okrajnih glavarjev…« in mu očital, da je »narodnjakom polena pod noge metal« ter »glede narodnega jezika vse dotične postave gazil«, kar pomeni, da je pri izvajanju uradnih dolžnosti favoriziral nemščino in oviral uporabo slovenščine v uradnih in šolskih zadevah…”
1874 – Janez (Ivan) Pajk
Janez (Ivan) Pajk (1806–1884) je bil pravnik in uradnik. Kot okrajni glavar je služboval na več mestih: Kranj, Škofja Loka, Ljubljana, Radovljica, Litija.
Poročil se je z Marijo Ano rojeno Scheuchenstuel, hčerko nekdanjega Prešernovega šefa, vladnega svetnika Jožefa Scheuchenstuela. V Litiji se je kot okrajni glavar pozneje umaknil znanemu Vesteneckemu.
1875 – Julij Fränzl vitez Vesteneck (s polnim imenom Julius Maria Leopold Fränzl Ritter von Vesteneck)
Julij Fränzl vitez Vesteneck (1845–1931) je bil doktor prava. Leta 1869 je bil z mesta konceptnega adjunkta pri mariborskem okrajnem poglavarstvu premeščen kot vladni koncipient k predsedništvu deželne vlade v Ljubljani. Leta 1870 je bil imenovan za okrajnega komisarja v Krškem; avgusta 1875 za okrajnega glavarja v Litiji.
Od februarja 1876 do februarja 1879 in od maja 1880 do junija 1883 je bil poslanec v kranjskem deželnem zboru kot predstavnik veleposestva.
Viteški naslov je leta 1849 pridobil njegov oče Moric Fraenzl, sekcijski svetnik na finančnem ministrstvu, ki je enajst let pozneje z ženo Ano Schauenstein kupil gradič Mirna na Dolenjskem in bližnji gradič Zapuže. Julij vitez Fraenzl pl. Vesteneck je po očetu podedoval gradič Mirna.
Poročen je bil s hčerko kranjskega deželnega predsednika barona Siegmunda Conrada pl. Eybesfelda.
Slovencem je bil skrajno nenaklonjen, nase je opozarjal s predrznim obnašanjem, njegova dejanja so bila neodgovorna. Februarja 1881 je bil vpleten v izgred pijane nemške druščine, ki je razbila okna na hiši litijskega okrajnega komisarja, zaradi česar je bil s Kranjske premeščen na Štajersko.
Kasneje so mu očitali goljufanje z denarjem in ga odpustili iz dveh služb. Leta 1886 je prodal grad Mirna in se izselil v Ameriko. Umrl je 6. januarja 1931 v New Yorku.
1890 in 1906 – Viktor Parma
Viktor Parma (1858 – 1924) je bil rojen v Trstu. Zaradi očetove uradniške službe se je družina pogosto selila. Osnovno šolo je obiskoval v Zadru, gimnazijo pa v Novem mestu in Tridentu.
Leta 1881 je zaključil študij prava in postal praktikant pri policijskem ravnateljstvu v Trstu. Že naslednje leto je prestopil v službo pri deželni vladi v Ljubljani, kjer je služboval pri okrajnih glavarstvih: Krško (1886), Kranj (1887), Kočevje (1888), Litija (1890), Postojna (1893), Logatec (1895), Kamnik (1898) in Črnomelj (1901).
Leta 1906 je bil ponovno premeščen v Litijo, kjer je ostal devet let. Leta 1913 je dosegel naziv vladnega svetnika. Zaradi ovadbe je bil leta 1915 aretiran in obtožen protidržavnega govorjenja, istega leta pa se je predčasno upokojil.
Viktor Parma ni bil le vzoren uradnik, temveč tudi glasbenik in skladatelj, ki je s svojo umetniško dejavnostjo obogatil kulturno življenje krajev, kjer je služboval. Njegovo ime danes nosi Parmova ulica v Litiji.
1912 – Anton Mencinger
Anton Mencinger (1879–1936) se je rodil v Kranju odvetniku in pisatelju dr. Janezu Mencingerju. Gimnazijo je dokončal leta 1897 v Ljubljani.
Leta 1908 je zaključil pravno fakulteto v Gradcu. Služboval je pri okrajnem glavarstvu v Krškem, Kamniku, Postojni in Logatcu in bil leta 1906 kot deželno-vladni koncipist poslan v Postojno. Leta 1907 je napredoval za okrajnega komisarja in je v tej funkciji služboval v Logatcu, Radovljici in Krškem.
Maja leta 1912 je bil premeščen v Litijo, kjer je kot okrajni glavar vodil glavarstvo. Ostal je do 1. maja 1918, ko je bil imenovan za deželno-vladnega tajnika v Ljubljano.
Iz Ljubljane je bil poslan za vodjo okrajnega glavarstva v Radovljici in je bil leta 1919 postavljen za okrajnega glavarja. Leta 1921 je bil imenovan za vladnega svetnika. Leta 1923 je bil pozvan k pokrajinski upravi za Slovenijo v Ljubljani, kjer je večkrat napredoval in bil 1929 preveden za županijskega svetnika in še istega leta za banskega svetnika.
Leta 1918 se je poročil z Irmo, rojeno Lebinger, hčerko trgovca in posestnika v Litiji.
Ob njegovi smrti so v časopisu Jutro (10. oktobra 1936, št. 235) zapisali:
»V ljubljanski bolnišnici je sinoči umrl v starosti 57 let banski svetnik g. Anton Mencinger. Slovenija je pokojnika zlasti spoznala, ker je bil pred leti komisar na ljubljanskem magistratu. Zadnja leta je bolehal in zdaj dotrpel. Izpolnjena mu bo želja, da bo v Krškem položen k večnemu počitku. Prepeljali ga bodo v nedeljo opoldne. V širokem krogu znancev in prijateljev mu bo ohranjen lep spomin.«
1918 – Karl Ekel
Bil je pomemben upravni uradnik in okrajni glavar na Kranjskem v prehodnem obdobju med Avstro-Ogrsko in Kraljevino SHS. Po lastnem zapisu (v viru iz Zgodovinskega časopisa, št. 75, 2021, št. 3–4, str. 517) je Ekel opisal svoje prednike:
»Moj stari oče Anton Ekel je služboval blizu 30 let kot mestni blagajnik pri mestnem magistratu v Ljubljani, moj oče Josip Ekel je služboval nad 40 let kot politični uradnik na Kranjskem …«
Bil je okrajni glavar v Črnomlju (1907–1908) in Logatcu (1908–1918). Po razpadu Avstro-Ogrske (1918) je ostal v službi in bil imenovan za vodjo okrajnega glavarstva v Litiji.
V objavi uradnega vladnega lista (1918) preberemo:
»Okrajni glavar v Litiji, Karol Ekel, se pokliče v službovanje k Narodni vladi SHS v Ljubljani. Voditeljem okrajnega glavarstva v Litiji se imenuje dosedanji voditelj okrajnega glavarstva v Krškem, vladni tajnik Pavel Svetec.«
Po podatkih iz časopisov naj bi bil upokojen po letu 1919.
Najbolj znan sreski (okrajni) načelnik v Litiji je bil Franc Podboj.
Rodil se je v Dulah pri Borovnici. V mladosti je moral trdo delati za vsakdanji kruh in sprva ni imel priložnosti za izobraževanje. Šele med služenjem vojaškega roka pri 17. pehotnem polku v Celovcu se je lahko posvetil branju in pisanju, pri čemer je že po nekaj mesecih zaradi svoje vestnosti, natančnosti in bistrine napredoval v četovodjo.
Po končani vojaški službi se je odpeljal v Ameriko, kjer je več let preživel v Chicagu in Jollietu. Po vrnitvi domov je vstopil v orožniško službo, kjer je služboval v Trstu, nato v Sežani in Divači. Kasneje je prestopil v sodno službo in delal kot kanclist v Kamniku.
Po prvi svetovni vojni, leta 1919, je bil premeščen k okrajnemu sodišču v Ljubljani, od 7. junija 1925 pa je prevzel vodstvo ljubljanske zemljiške knjige. Veljal je za izrednega strokovnjaka na področju zemljiškoknjižnih zadev in je bil zelo dobro podkovan v vseh paragrafih zemljiškoknjižnega zakona. Leta 1931 je že opravljal službo sreskega načelnika v Litiji (ni znano do kdaj).
Franc Podboj je bil dvakrat poročen. Iz prvega zakona je imel pet otrok: sinova France in Slavko sta postala mornariška častnika, sin Ivan je bil inženir, hčerki Zofka in Sabina pa sta bili abiturientki učiteljišča. Iz drugega zakona se mu je rodila hči Anica.
Podboj se je upokojil leta 1939 kot svetnik Kraljeve banske uprave Drinske banovine v Ljubljani.
