O samomoru

Vse življenje je imel velike probleme sam s seboj. Mislil je, da sodi na “Studenc”. Cigarete, alkohol, mamila so načenjali njegovo zdravje. Bolj kot kdaj koli prej je potreboval mamo. Ona gaje tudi rešila, ko je leta 1946 poskušal narediti samomor. Popil je veronal – bel prašek, grenkega okusa, ki je sicer zdravilo proti nespečnosti, v večjih količinah pa je hudo strupen.

Vsa leta službovanja je bila predmet njegovega zanimanja tudi psihiatrija. Poznal je teorijo psihoanalitika Freuda. Zanimiva so njegova razmišljanja o samomoru, objavljena v Zdravstvenem vestniku leta 1928.

“… Samomor sam je patološko dejanje in je pri duševno uravnovešenem posamezniku nemogoč. Življenje je v neprestani borbi za obstanek izoblikovalo povprečnega človeka, ki se uspešno izogiba vsemu, kar mu škodi in sprejema tisto, kar mu je koristno. Vendar v resničnem življenju takšnih povprečnih ljudi ni. Posameznik ni nikoli v vseh svojih funkcijah idealen, normalen, tudi na čustvenem področju ne. Tako v družbi živijo ljudje, ki so na čustvenem področju tako občutljivi, da jih zelo ogrožajo neugodni zunanji vplivi.

Na samomor vplivajo tudi gospodarski in kulturni dejavniki določenega časovnega obdobja: v današnjem času življenje postavlja vedno večje ovire zadovoljiti različne nagone, težnje in potrebe. Najmočnejša nagona pri človeku sta nagona lakote in ljubezni. Ovire, ki jih postavlja naš čas prostemu preživljanju teh nagonov, so ustvarile na eni strani milijonski stradajoči proletariat, na drugi strani pa še številnejšo armado seksualnih nasprotnikov, kajti cenzure spolnega življenja so v tej dobi še večje od onih, ki regulirajo borbo za kruh. V svetu pa je tudi uničen sistem vrednot. Uničene so vse človekove iluzije: iluzije ljubezni (ljubezen so žleze, z notranjim izločanjem), iluzija boga (namesto njega stoji pred nami matematična formula). Oznaka našega negativizma je smrt poslednje iluzije. Vendar človek za svoje bivanje potrebuje kaj drugega kot samo materialne dobrine – dajte mu to.