Prejšnji naslovi: Vrhnika 11 (1890); Vrhnika 23 (1914)
Lastniki: Johan Durmisch (1824, 1838); Franz Gollob (1870, 1879); Jakob R. Hočevar (1901); Stanko Hočevar (1934)
Enonadstropna vogalna stavba stoji na križišču Cankarjevega trga in Stare ceste. Pritličje ima predrto z arkadami. V smeri Stare ceste je ohranjena prvotna izložba z železnimi vrati, okrašenimi z motivom, ki je enak na stavbi Voljčeva cesta 19. Leta 1890 so v hiši prebivali: trgovska pomočnika Josip Savnik iz Brežic na Štajerskem in Daniel Lenasi iz Verda ter učenec Rudolf Rutner iz Šmarja pri Ljubljani. V letih 1895 do 1897 je stavbo skupaj s še sosednjima dvema na Stari cesti kupil Jakob Radoslav Hočevar (18. 7. 1853–1. 9. 1939), ki je v pritličju stavbe odprl lekarno.
Hočevarji so se priselili na Vrhniko z Brnika. Jakob Radoslav Hočevar je bil rojen na veliki kmetiji na Zgornjem Brniku 10 kot osmi izmed petnajstih otrok očetu Matiji in mami Mariji, rojeni Fajfar. Jakob se je na medicinski fakulteti v Gradcu izšolal za magistra farmacije in sprva služboval v lekarni v Velikovcu, kasneje pa kot »provisor« lekarne na Ptuju. Leta 1895 je zaprosil cesarsko kraljevo deželno vlado v Ljubljani za ustanovitev javne lekarne na Vrhniki. Ta je odprla svoja vrata prvega aprila leta 1900.
Jakob Hočevar je leta 1910 hišo oddajal v najem zakoncema Francu in Mariji Stržinar, krojaču Ignacu Verbiču z ženo Pavlino ter delavki Ani Oblak. Obenem se je ukvarjal s prodajo buteljčnih vin. V letih 1890–1905 je bil blagajnik podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda v Cerkljah na Gorenjskem. V svojem 42. letu starosti se je 4. februarja 1895 pri sv. Petru v Ljubljani poročil s Kristino Sadnikar (rojena 8. maja 1860), sestro znanega kamniškega zbiratelja umetnin in starin dr. Josipa Nikolaja Sadnikarja. Rodili so se jima trije sinovi in hči, Stanko (11. 11. 1895–4. 9. 1982), Slavko (11. 6. 1897–16. 2. 1969), Božidar (13. 1. 1899–18. 4. 1899) in Marinka (17. 8. 1902–7. 2. 1984).
Sinova Stanko in Slavko sta šla po očetovih stopinjah. Slavko, poročen s Kočevarjevo Nacko z Vrhnike, je bil lekarnar v Šiški nad Ljubljano; Stanko pa je bil od leta 1923 zakupnik očetove lekarne na Vrhniki in leta 1928 postal samostojni lekarnar. V njegovi lekarni so bili zaposleni Alojzij Džuban, Marta Trenc, Boris Vajda, Draga Nežič in njegova kasnejša soproga Nika Pegan. Praprotnikova je prihajala le nadomeščati. Lekarna je bila običajno odprta od osmih do dvanajstih dopoldne ter od dveh do šestih ali pol sedmih popoldne v poletnem času. Bila je odprta tudi ob nedeljah dopoldne, ko so zlasti okoliški prebivalci prihajali na Vrhniko k maši. Stanko je imel v prvem zakonu z Anico Tičar iz Ljubljane sina Tušija (Thousaint, 25. 6. 1927–21. 4. 1987) in hčer Marušo (1930–2007), vendar je Stanko kmalu, leta 1939, ovdovel. V drugem zakonu z Niko Pegan (rojena v Idriji?), prav tako farmacevtko, je bil leta 1941 rojen sin Aleš.
Leta 1945 je bilo celotno poslopje nacionalizirano. Farmacevtka Nika Hočevar se je preselila v Radovljico k sestri Jeleni, poročeni Bole. Sin Tuši je pozneje pobegnil v Avstrijo in nato v ZDA, kjer je postal strokovnjak za monetarne sisteme. Tam je predaval ekonomijo. Hčerka Maruša je v Ljubljani študirala pravo. Sin Aleš iz drugega zakona je postal strojni inženir in se pozneje v prometni nesreči smrtno ponesrečil pod Trojanami. Zapustil je ženo Anico ter sina Mateja in hčer Kristino, ki stanujeta sedaj v Ljubljani.
Po vojni so lekarno upravljali mag. Leon Trošt, mag. Bebler Kreft, mag. Anton Mavec ter mag. Gabrijela Brenčič, dokler je niso leta 1962 preselili v sedanje prostore na Cesto 6. maja.
V lokalu je kasneje obratovala delikatesa, danes pa trgovina Totus.
