Franc Ksaver Meško je s svojim delom in osebnostjo sooblikoval slovenski literarni prostor do sredine 60. let 20. stoletja. S pesniškim in pripovednim opusom ter duhovniškim delovanjem se je znal prilagoditi okolju, v katerem je živel in deloval. Meškova pripoved je svojevrsten preplet raznovrstnih čustvenih razpoloženj, kar je razbrati tudi iz njegovih pisem sorodnikom in znancem, s katerimi je tako ohranjal stike. Rodno Prlekijo je nosil v srcu kot kraj, kjer si človek spočije dušo.
V prispevku je predstavljen del korespondence med Francem Ksaverjem Meškom in njegovimi sorodniki. Po zaslugi sorodnikov se je ohranilo petnajst njegovih pisem, petnajst razglednic in deset posvetil, pri čemer večina pisem izvira iz obdobja po drugi svetovni vojni. Meškovo čustveno navezanost na domače kraje in ljudi lahko razberemo iz številnih njegovih del, pa tudi iz ohranjene korespondence. Mir in barvitost prleške pokrajine, goric in gričevnatega sveta sta ga že v mladostnih letih očarala, zato jih je tako rad opeval in opisoval.
Meško v župnišču na Selah (foto: Leon Jere, vir: dLib).
Po čem je hrepenel Franc Ksaver Meško v svojih pismih, ki so sredi prejšnjega stoletja potovala med Koroško in njegovo rodno Prlekijo? Žal lahko predstavimo le enosmerno dopisovanje, čeprav vemo, da je potekalo v obe smeri. Pisma so bila poglavitno sredstvo Meškovega sporazumevanja s sorodniki. Preko njih si je z domačimi izmenjeval novice, nasvete in pripovedi o vsakdanjem življenju. Dopisoval si je z nečakom Maksom in njegovo ženo Erno iz Lahoncev. Nemalokrat je v pismih nagovarjal vsakega posebej, pošiljal pa je tudi pisma vsej družini.
S predstavitvijo vsebine njegovih pisem, razglednic in posvetil želimo osvetliti nekatere vidike Meškove osebnosti: njegovo predanost veri, okoliščine, v katerih je živel in deloval, njegova občutja, skromnost, ljubezen do planin ter odnos do sorodnikov in rodne Prlekije. V ohranjeni korespondenci se kaže Meškova povezanost z domom, pripadnost družini in rodni Prlekiji ter zavedanje globokih rodbinskih korenin. Domači so ga imeli zelo radi in bili zaradi njegovih pisateljskih dosežkov nanj zelo ponosni. V srcu je vse življenje nosil lepote Prlekije in Slovenskih goric, tega majhnega, a zgodovinsko in kulturno izredno bogatega koščka rodne zemlje.
“Dežela, čudovita, kakor iz lepih sanj – tista moja domovina tam doli, naše Slovenske gorice. Dežela, polna naravnih lepot, ne sicer divjih, ne s svojo veličastnostjo mamečih kakor visoke gore, ne, preprostih, idiličnih skoraj. A je prav zaradi tega s tem mehkejšo poezijo ožarjena in tem prisrčneje govori srcem. In polna nadzemskih, drugosvetnih skrivnosti, polna čarovnij, prepolna vere v čarodejstvo in v vse mogoče nadsvetne stvari. Dežela, polna petja, a tudi za človeška srca in človeško življenje dovolj bogata joka; polna dela in potu, a tudi polna otroške in otročje lahkomiselnosti in objestne razposajenosti, polna življenjske nepretehtanosti in neizravnanosti. Dela in muči se tam naš človek, kakor bi nameraval večno živeti …” (F. K. Meško, 1959: 7).
