Fanny Haussmann, Slovenka

Podrobnosti iz njenega življenja poznamo predvsem po ohranjenih pismih njenega učitelja Tomaža Dernjača, ki jo je učil slovenščino, ko je v letih 1846–1848 služboval v Žalcu. Takrat si je dopisoval s prav tako žalskim učiteljem Franom Kocbekom. Fanny naj bi govorila francosko in angleško, poleg tega pa je bila »po svoji vzgoji prave angleške nravi«, zelo urejena in redoljubna. Dernjač je v nekem pismu tudi napisal, da kot njen učitelj slovenščine ve, »da je bila ona slovenskega jezika velika prijateljica«. 

 

Zelo je ljubila očeta, za materjo pa je dolgo žalovala. Kmalu po prihodu v Novo Celje je vzljubila slovenske pesmi. Najprej verjetno tiste, ki so jih prepevali v petrovški cerkvi, pozneje pa predvsem Prešernove.

 

V letih 1843–1847 je bil upravnik dvorca Novo Celje V. J. Dunder, ljubitelj slovanskega naroda, saj je na Dunaju izdajal dela v slovanskih jezikih, raziskoval pa je tudi literarno zgodovino slovanskih narodov. Fanny se je v pogovorih z njim verjetno začela zanimati za slovanske jezike, predvsem slovenski jezik in slovensko literaturo. Pri pouku naj bi uporabljala Murkovo knjigo Theoretisch-praktische slowenische Sprachlehre für Deutsche (1832), ki ji je pomagala pri prevajanju Prešernovih pesmi Povodni mož in Slovo od mladosti v nemščino.

 

Dunder se je po izdaji knjige Stiriens Eden (1847) vrnil na Dunaj, kjer je spremljal revolucionarne dogodke leta 1848 ter pozneje o tem izdal dokumentarno delo. S Haussmannovima je še vedno bil v rednih stikih prek pisem in tako je Fanny lahko tudi izvedela, kaj se dogaja na Dunaju. 

 

Revolucionarno leto 1848 pa je bilo prelomno tudi za Fanny Haussmann, saj je v tem letu začela objavljati svoje pesmi v liberalnih (vsaj na začetku) Celjskih slovenskih novinah. Verjetno je bila pomladi narodov naklonjena, čeprav je, glede na posledice, ki so doletele njenega očeta, ki je bil deloma žrtev takratnih revolucionarnih političnih razmer in ne le svojih gospodarskih zmot, bila tudi kritična do zahtev revolucije in jih ni jemala za samoumevne.

 

Po marčni revoluciji leta 1848, ki je na Dunaju prinesla svobodo govora, tiska in združevanja, se je tudi drugje na Slovenskem razvilo bujno organizacijsko življenje ter je vzcvetela dolga vrsta našega časopisja.

 

V Celju je bil takrat najpomembnejša osebnost zdravnik dr. Josip Šubic. Okoli njega se je zbralo večje število naših kulturnih in političnih osebnosti. V ta krog lahko poleg dr. Josipa Šubica štejemo še profesorja Josipa Drobniča, tiskarja Janeza K. Jeretina, celjskega poštarja Vincenca Gurnika, profesorja Valentina Konška in profesorja Janeza Grašiča.

Ravno iz tega celjskega kulturnega kroga je vznikla misel o izdajanju Celjskih slovenskih novin. Založništvo lista je prevzel Janez Jeretin, tiskar, založnik in začetnik slovenskega gledališča v Celju, za urednika pa so izbrali profesorja Valentina Konška.

 

Fanny Haussmann je objavljala v Celjskih slovenskih novinah ves čas njihovega izhajanja (1848–1849), pozneje pa nikjer več. 

 

Po letu 1849, ko ni več objavljala, je znano, da je močno sočustvovala z očetom, obtoženim prevar in hudih nepravilnosti pri reševanju gospodarskih težav Novega Celja. Kljub temu pa se je še vključevala v družabno življenje. To dokazuje rokopis njene nemške godovnice Zum Nahmensfeste (1852). Ta pesem, z njenim lastnoročnim podpisom, je tudi njen edini znani rokopis.

 

Nekaj dni pred Fannyjino smrtjo je oče odšel na Dunaj, kar jo je zelo prizadelo in je umrla skoraj brez oporoke. Vendar jo je 1. aprila 1853 vseeno napisala: 80.000 goldinarjev je zapustila očetu, ki je moral od te vsote plačati okoli 5000 goldinarjev cerkvi, okoli 1000 goldinarjev pa v dobrodelne namene.

 

Duhovnik Franc Ferenčak (duhovnik v Žalcu od okoli leta 1851 do leta 1858) je učitelju Tonetu Brezovniku leta 1886 v pismu opisal nekaj dogodkov iz časa, ko je bila bolna, in svoje zadnje srečanje z njo.

 

4. aprila je šel duhovnik Franc Ferenčak spovedat Fanny. Ko ji je hišnica povedala, da prihaja, je vzela v roke ogledalo ter zaradi nekoliko neurejenih las in obleke rekla v nemščini: »Ah, takšna ga ne morem sprejeti!«

 

Nato se je spovedala, maziljenje pa je odklonila, saj se je bala, da bi potem morala umreti. Ko jo je Ferenčak le pregovoril in prišel z maziljenjem do oči, je vzkliknila v nemščini: »Jezus, zdajle bom umrla!« Nagnila se je vstran in izdihnila. 8. aprila je bila pokopana v Žalcu, po pregledu grobnice pa 28. junija 1853 prekopana v petrovško cerkev, kot je želela.

 

O njeni zunanjosti ni veliko znanega, saj še ni bila odkrita nobena njena slika. Znano je le, da je bila velike postave in vedno oblečena v črno. Zato tudi ni naključje, da je Zavod za kulturo Žalec leta 1998 pri založbi Karantanija izdal zbirko njenih pesmi z naslovom Dama v črnem.

 

Žalčanka Ana Debeljak pa se je takole spominjala mrtve Fanny: »Bila sem še mala punčka, ko so me oče ob njenem mrtvaškem odru dvignili kvišku, da sem jo videla, kako je ležala vsa v cvetju, lepa, kot bi bila iz voska, ta nedolžna pasijonska roža.« (V: Pogled 90 let nazaj. Slovenec, 1936: 181a (9.8.), str. 8)