skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Črnuške gostilne

Zaradi prometa in prevozništva (furmanstva) pa tudi zaradi ljubljanskih izletnikov so že od 19. stoletja na črnuškem območju delovale znamenite gostilne, med njimi še danes znani Rogovilc, nekdaj Gameljčan, pri Ukač in pri Najnarju v Podborštu, pri Majerju in pri Šimnu, pri Murencu ter pri Janezu. S postopnim propadanjem furmanstva so v drugi polovici 19. stoletja že zaprli gostilno pri Majerju na Črnučah (poznejša Lukmanova graščina), ki je imela tudi prenočišča za furmane in hleve za konje. Tudi Šimnova gostilna je nudila napajališče za konje. 

Med obema svetovnima vojnama sta delovali še gostilni pri Cundru in pri Kačarju. Naprej od Črnuč so delovale še: zelo stari gostilni Gostinčarjeva in Lenčkova v Klečah pri Dolu, Bašec v Soteski pri Šentjakobu, gostilne v Podgori in Zajelšah, v Vidmu in Dolu (Fližar, Levec), v Podgorici in Nadgorici in Dobravi (Brinovec). Večina teh gostiln je imela odprta vrata najdlje nekaj let po drugi svetovni vojni. 

Ljubljančani so veliko hodili tudi k Bašcu v Sotesko pri Dolu in po odprtju leta 1906 v Gostinčarjevo gostilno v Klečah pri Dolu. Gostilni v Podgori in v Zajelšah sta bili odprti do prve svetovne vojne. V Vidmu je bila gostilna pri Jernač do prve svetovne vojne.

Nekdanji ljubljanski župan Ivan Hribar v svojih spominih pripoveduje o Rogovilcu in Gameljčanu, kamor je rad zahajal njegov oče in z njim sin. Takole je opisal očetove poti: 

»Moj oče je bil iz drugega kova. Mati je znala čitati in pisati; oče je bil obojemu nevešč. V Zlatem Polju v njegovi otroški dobi ni bilo šole. Kljubu temu je bil pa nenavadno prebrisan, zelo zgovoren in v družbi dovtipen. Zato je imel vsepovsod znancev in so ga ljudje radi klicali za pomočnika k raznim kupčijam. Ker je bilo posestvo majhno in nas je komaj za silo preživljalo, mu je na ta način pridobljeni zaslužek dobro došel. Poleg tega si je pridobival nova poznanstva, ki so mu mogla koristna biti … Oče je rad zahajal v gostilne, saj je v mnogih gostilnah kamniškega okraja bil kakor doma in v kamniškem in brdskem okraju ni bilo nobene, katere bi ne bil še videl od znotraj. Ob cesti v Ljubljano sta mu bili najpriljubljenejši gostilnici na Rogovili in pri Gameljčanu na Črnučah. Najpogosteje je obiskaval poslednje imenovano, ker je pri njej ostajalo vedno vse polno voznikov in je bilo v njej vselej najti veselo družbo. Kadarkoli me je peljal v Ljubljano in kadarkoli me je spremljal iz Ljubljane na počitnice domov, morala sva pri Gameljčanu ostati. Moja šolska izpričevala smatral je za “titulus bibendi”, kateremu se je tamkaj moralo zadostiti. To pa zato, da se je znancem mogel pohvaliti s svojim »študentom«. Ko sem končal četrti razred normalke, razkazoval je pivskim bratcem pri Gameljčanu knjige, ki sem jih za >premohe« dobil in bil je neznansko ponosen, ko so mu dejali, da ima res pridnega fanta. — »Vidiš, Boldinček,« pripomni eden iz družbe, »še novo mašo imate lahko enkrat pri hiši.« — Dasi mu je to navidezno laskalo, vendar je bil previden in skromen dovolj, da je odgovoril: »Kakor bo Božja volja.« 

Per saperne di più

Fotogalleria

Opzioni di filtraggio

Ricerca

Tipo di contenuto

Categorie
Categorie
Categorie
Categorie
Categorie

Scelta della regione


2008 - 2024 © KAMRA, Production: TrueCAD d.o.o.