V družini je bilo 7 otrok (dva sta kasneje umrla), oče in mati. Gospa Antonija je bila rojena leta 1935, živeli so na tedanji Ljubljanski cesti v Zeleni jami.
V času druge svetovne vojne je bilo življenje v Ljubljani težko; kruh je bil le koruzni iz kupljene koruze, belega in črnega kruha se ni dalo dobiti. Mleko so dobivali od kmetice, ki ga je raznašala po hišah. Od mesa so imeli v glavnem drobovino. Oče je bil zaposlen kot hišnik v NUK, mati pa je raznašala časopise ter iz kemične tovarne nosila prat kose tkanine (1 m x 1 m) k Savi. Čiste krpe je nato prodajala na trgu.
Doma so si svetili s karbidaricami, saj druge luči niso imeli. Gospa je obiskovala šolo v Lichtenthurnu, kjer so jih učile nune. V šoli so vedno dobili skodelico toplega mleka.
Gospa Jakša je povedala, da so v tistem času na določene hiše – ve vsaj za dve – odtisnili simbol črne roke. Iz tiste hiše je nato nekdo vedno izginil. Vsa okna hiš so morala biti vedno zatemnjena. Otrokom je bilo naročeno, da ob letalskih alarmih ležejo na tla in čakajo na konec alarma. Ponoči so večkrat slišali tovornjake, ki so vozili talce v Gramozno jamo.
Osvoboditev ji je ostala v lepem spominu. Zjutraj je šla po kruh k peku, na poti pa je srečala moškega na kolesu, ki je pozival ljudi, naj izobesijo zastave, saj je vojne konec.
