skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Marija Gubenšek iz Šentvida pri Planini, okrog 1920

Po pregledovanju matičnih knjig in iskanju podatkov o mojih družinskih prednikih za izdelavo rodovnika se mi med drugim izrisuje tudi podoba razmer, v katerih so živeli ljudje v naših krajih pred dobrim stoletjem. Predvsem je bilo to obdobje zaznamovano z veliko umrljivostjo otrok, saj je to še čas pred odkritjem antibiotika (1938) in velikim razvojem pediatrije in medicine nasploh v nadaljevanju 20. stoletja.
Iz družinske kronike …
Moj pradedek Jožef Gubenšek se je rodil leta 1866 v kraju Gubno pri Pilštanju. Njegova bodoča žena in moja prababica Marjeta Šmid pa v Šentvidu pri Planini leta 1869. Poročila sta se leta 1891 in skupno življenjsko pot nadaljevala na domačiji nevestinih staršev v Šentvidu.  Rodilo se jima je deset otrok, od njih je osem umrlo. Preživela sta leta 1893 rojeni Ludvik in moja babica Marija, ki se je rodila leta 1894. Izguba sorojencev je brata in sestro zelo prizadela.  Moja babica je imela tolažnico v sosedi in prijateljici Marici, ki pa jo je »izgubila«, ko se  je slednja poročila za tedanje razmere v dokaj oddaljene Trbovlje, njen brat pa se je poročil z bližnjo sosedo.
A tudi Marija ni ostala samska. Kot sedemindvajsetletno dekle je leta 1921 v domači cerkvi spoznala Ivana Krajnca, ki je prišel iz kraja Meten vrh pri Sevnici na poroko svojega sorodnika. Po letu »skupne hoje« sta se poročila 20. novembra 1922 in tako tudi onadva  skupno življenjsko pot nadaljevala na domačiji nevestinih staršev Jožefa in Marjete Gubenšek, rojene Šmid. Skupaj so kmetovali na hribovitih poljih pod Bohorjem. Tudi njima se je rodilo deset otrok, od njih jih je šest umrlo še pred drugim rojstnim dnevom. Preživeli so: Milica (1923-2009), Ivan (1925-2007), moja mama Cvetka Terezija (1929-2010) in Nežika (1932-2005).
Ob sicer težkem delu na kmetiji so lepo in brezskrbno otroštvo preživljali do začetka 2. svetovne vojne leta 1941, ko se je celotna družina vključila v pomoč odporniškem gibanju. Oče Ivan je pomagal partizanom, ki so se zadrževali na Bohorju. Zaradi tega so ga Nemci sredi poletja 1942 odpeljali najprej v Celjski Stari pisker in nato v Mauthausen v Avstrijo, od koder mu je spomladi 1943 uspelo pobegniti. Tudi otroci so pomagali po svojih močeh. Moja mama Terezija je kot kurirka s kolesom prevažala razna sporočila in zdravila iz Celja in Šentjurja borcem Kozjanskega odreda.  Po vojni je odšla v srednjo šolo v Celje, kjer si je nato tudi ustvarila družino, njeni sestri Milica in Nežika sta se poročili na bližnje kmetije, brat Ivan pa je ostal na domačiji.
Moja babica Marija se je zelo razveselila prihoda na svet štirih vnukinj in treh vnukov, saj je v svojem življenju doživela bolečo izgubo najprej osmih  bratov in sester in nato še šestih njenih otrok. Umrla je leta 1963, ko sem bila stara osem let in takrat nisem vedela, koliko je moja babica pretrpela v svojem življenju. Dedek Ivan je živel še petnajst let in dočakal še štiri vnuke in vnukinjo ter dva pravnuka, moja sinova.
Prispevala: Romana Pernovšek

Slika

Opzioni di filtraggio

Ricerca

Tipo di contenuto

Categorie
Categorie
Categorie
Categorie
Categorie

Scelta della regione


2008 - 2024 © KAMRA, Production: TrueCAD d.o.o.